Message

message
  • EU e-Privacy Directive

    This website uses cookies to manage authentication, navigation, and other functions. By using our website, you agree that we can place these types of cookies on your device.

    View e-Privacy Directive Documents

Narejanje narejencev

attention open in a new window PDFnatisniE-pošta

NAREJENCINatisniE-pošta
Narejenci Boris Seražin Pred leti mi je neki večji čebelar dejal: »Tisti, ki nima rezervnih družin, nima medu.« To je veljalo zlasti tedaj, ko varoa še ni bila velik problem. Zdaj, ko so zimske izgube vsako leto velike, pa lahko parafraziram, da »čebelar, ki nima rezervnih družin, nima čebel«. Po mojem je prav to ključno za uspešno čebelarjenje, zato je delanje narejencev zelo pomembno čebelarjevo opravilo. Ta mesec že lahko naredim vsaj nekaj novih družin, ki jih bom med sezono uporabil za zamenjavo oslabelih matic ali za saniranje družin, ki nameravajo rojiti, kot sem to pojasnil v čebelarjevih opravilih za maj. Postopno delanje narejencev zame ni primerno. Pri tem namreč porabim preveč časa za iskanje zalege, matičnikov, pregledovanje družin in pogoste vožnje do čebelnjakov. Dogaja se mi, da tedaj, kadar so v panjih matičniki, v njih ni zalege ali pa nimam časa, tedaj, kadar je zalege dovolj, pa v družinah ni matičnikov. Zato moram to delo vnaprej načrtovati. Narejence lahko delam do 15. julija, po tem datumu pa jih lahko delam samo iz gospodarskih družin. Te družine razdelim na pol in tisti polovici, ki je brez matice, dodam oplojeno matico, obe pa takoj krmim na zalego. Uspešen sem, če to naredim do 15. avgusta. Če delam narejence maja, zadostujeta za dobrega narejenca en sat po večini pokrite zalege in en sat čebel, ki pri zalegi vzdržujejo toploto. Junija zadostujeta dva sata zalege, julija pa trije. Če so, so dobrodošli medeno-obnožinski sati, če jih ni, pa tudi ni hudo narobe. Potem narejence z zalego prenesem na drugo mesto, ki je vsaj nekaj sto metrov stran od prvotnega. Nekaj čebel se sicer vrne, vendar to ni prevelik problem. Najraje jih prepeljem tako daleč, da so od starega stojišča oddaljene vsaj 6 km zračne razdalje. Takoj po narejanju je panje dobro zapreti vsaj do naslednjega večera, bolje še za dan ali dva več, da čebele z lastnim vonjem oblikujejo novo družino. V prazen sat je treba naliti približno 0,5 dl vode. Tudi če čebel ne nameravam zapreti, jim odprem žrela šele, ko se stemni. Če čebele odprem takoj, se neenakomerno vletijo v različne panje, pač glede na privlačnost posameznega narejenca. Ker je v kakem narejencu vedno matica, je ta poln čebel, drugi panji pa so lahko, tudi v škodo, prazni. Če ni dovolj čebel, odprta zalega ali jajčeca lahko propadejo, zato naj bo teh čim manj. Pokrito zalego čebele rade tudi zapustijo, v takih panjih pa se rada pojavi poapnela zalega. V mojem čebelarstvu nikoli ne jemljem zalege gospodarskim družinam, temveč vedno le rezervnim, ki so po navadi v zgodnjem spomladanskem času najšibkejše. Družine razdelim na toliko narejencev, kolikor je satov pretežno pokrite zalege. Matico je dobro najti, vendar je zaradi pomanjkanja časa ne iščem. Če jo najdem, ostane v stari družini, ki ji ostane en sat ali dva, lahko tudi odkrite zalege. Pred delanjem narejencev se dogovorim z vzrejevalcem matic – zaradi »osvežitve krvi« ne vedno z istim – za dovoz matičnikov. Pet do osem dni pred rokom dovoza matičnikov naredim dogovorjeno število narejencev. Pri vzrejevalcu matic dam zrele matičnike, iz katerih se bodo matice polegale naslednji dan, v luknje penaste gume. V hladilno torbo dam v dveh plastenkah po 1,5 l vode, segrete na približno 45 ºC, nekaj plasti krp, nato pa matičnike. V torbo dam tudi termometer, ta pa naj kaže od 30 do 33 ºC. V takem prostoru matičniki brez škode ostanejo več ur. Narejencem dodam matičnik na zgornji rob zalege. Ker so narejenci narejeni tako, da je prvi ali drugi sat ob steni vedno zalega, je ni treba iskati (dva sosednja panja jo imata tako, da se grejeta). Narejenci so potegnili matičnike, ki jih ne trgam, ker jih bo uničila matica, ki se bo izlegla naslednji dan. Drugače ravnam le, če se je v narejence vletelo veliko čebel iz drugih panjev. V tem primeru obstaja nevarnost, da tak panj izroji, zato moram matičnike potrgati. Čez 14 dni preverim uspešnost oploditve matice. Če to storim prej, to po navadi povzroči nekaj odstotkov izgubljenih matic, predvsem zato, ker so mlade matice še nemirne in begajo po satju. Če v družini ni zalege, potem se matica iz dodanega matičnika ni izlegla ali se je izgubila na prahi. Kaj se je zgodilo, vidim po tem, da zasilni matičniki niso uničeni, iz enega pa se je pred kratkim izlegla zasilna matica. To je dobro vidno po tem, kako je odprt matičnik. Tako matico lahko pustim v panju, kajti če ne bo dobra, je prihodnje leto ne bom uporabil v gospodarski družini. Družino bom uporabil za delanje narejencev. Razlika med dobro in slabo matico je v tem, da slaba napolni plodišče 9-satnega panja, dobra pa plodišče 11-satnega. Zasilno matico lahko tudi uničim in po ustreznem postopku družini dodam že oplojeno, lahko pa dodam v staniol papir ovit matičnik, tako da iz njega gleda samo vrh matičnika (čebele matičnik vedno uničijo od strani). Ta postopek uporabim tudi takrat, kadar delam narejence in hkrati dodajam matičnike. Čebele šele po dveh do treh urah ugotovijo, da v družini ni matice, po tem času pa so matičniki dobrodošli. Če v družini ni matice, ji takoj lahko dodamo oplojeno ali neoplojeno matico. Vsi postopki, pri katerih je treba poiskati matico in jo nekako dodajati, so zame neuporabni. Po eni strani zahtevajo veliko časa, po drugi pa niso stoodstotno zanesljivi. Za saniranje narejencev, v katerih se matica ni izgubila, pripravim na drugem kraju narejence v 3-satnih AŽ-panjih, v katerih so se matice oplodile, potem pa jih na treh satih dodam v 9-satne narejence, v katerih se je matica izgubila. Tako 3-satne panje uporabljam kot plemenilčke. Po mojem je to tudi njihova najmanjša sprejemljiva velikost. Matici odrežem tretjino enega krila in jo takoj označim. V panj dodam še manjkajoče sate in s tem je z narejencem skoraj konec dela za to leto. V tem obdobju v družini ni pokrite zalege, zato je to primeren čas za uničevanje varoj z enim od registriranih sredstev. Narejenec bo zimo preživel brez dodatnega uničevanja varoj. Da bi bilo število varoj v novi sezoni čim manjše, pa je nujno tudi zimsko zatiranje teh zajedavcev. Vsem narejencem dodam v plastenki 5 l sladkorne raztopine in cevko, da imajo čebele hrano stalno na voljo. Prvo plastenko s sladkorno raztopino v razmerju 2 dela vode in 3 dele sladkorja hitro znosijo okoli gnezda. Pri naslednjih plastenkah vhod v cevko zmanjšam na 10 mm in s tem podaljšam čas odvzema na približno 14 dni. Plastenke menjam do septembra, pri tem pa nič hudega, če menjavo zamudim za nekaj dni. Tako oskrbljeni narejenci so že ob koncu julija polni zalege. Ob hojevi letini narejencem poberem zalego in z njo okrepim gospodarske panje, tako da ti prinesejo občutno več medu. Posledica stalnega krmljenja in odlične matice je, da je v panju veliko zalege. Ker je zaloga medu daleč od sredine gnezda, je tedaj, ko se zalega izleže, veliko gnezdo prazno. Veliko zalege porabi veliko medu, kar ga ostane, pa je na krajnih satih. Če je zima dolga, zlasti če je gnezdo v sredini, čebele hitro pridejo do okenc, potem pa se odločijo za eno stran gnezda, na kateri je samo polovica zimske zaloge. Ko te zmanjka, družina od lakote propade, čeprav je v panju še veliko medu. Po mojem je prav, če je gnezdo ob steni, tako da se družina seli za medom oz. tja, kjer je še vsa zaloga. V sredini septembra družinam dodam še nekaj dodatne gostejše hrane, to pa čebele znosijo v sredino gnezda. Kljub temu je smiselno oktobra še enkrat pregledati družine in polne sate medu približati gnezdu, ki je ob strani, tako da se sosednji družini grejeta. Po opisanem postopku mora družina dobiti več kot 20 l sladkorne raztopine, vendar to po mojem prepričanju tudi zagotavlja, da bomo v prihodnjem letu imeli odlične matice in rezervne družine. Slaba matica je le izjema. Po mojem je ta način primeren za vsako čebelarstvo, manjši čebelarji pa si manjše število narejencev lahko naredijo tudi s premeščanjem družine z matico na drugo mesto v čebelnjaku (ne na sosednje). Na stari lokaciji ohranimo od enega do dva sata odkrite ali pokrite zalege, saj se bodo prenesene izletne čebele vrnile in poskrbele za zalego, družini dodamo še v staniol ovit matičnik in delo je opravljeno. Čez približno 7 dni premeščeno družino znova premestimo in postopek ponovimo. To lahko ponavljamo toliko časa, dokler ni v družini samo en sat odkrite zalege. Ta postopek je primeren samo za manjše čebelarje, ki imajo veliko časa. Pri tem postopku čebel ni treba zapirati, v naseljene panje pa je treba dodati vodo. Preostala nega je enaka kot pri zgoraj opisanem postopku. Ob naseljevanju narejencev se zgodi, da je treba slabiče okrepiti takoj po začetku zaleganja matice. Slabiču nikoli ne dodajam več čebel, kot jih ima sam, lahko pa mu dodam zalego brez čebel, če ocenim, da jo bodo domače čebele lahko ogrevale oziroma krmile, v nasprotnem primeru pa bo zalega propadla. Če družini dodam preveč čebel skupaj s satjem, na katerem sedijo, te čebele uničijo matico. Včasih se zgodi, da želim pomagati zelo šibki družini. To naredim tako, da satje z zalego, ki ga bom dodal v družinico, ometem, čebele dobro poškropim (namočim) z vodo in jih stresem v družinico, ki jo želim okrepiti. Čebele, ki niso na satu in so namočene, se ne počutijo doma in niso sovražne do matice, če jih prenesem od drugod, ostanejo, sicer pa se nekaj izletnih čebel vrne v stari panj. Vse to velja tudi za spomladansko krepitev gospodarskih družin. Po mojem mora biti čebelarstvo ločeno na dva dela, in sicer na gospodarske družine in na rezervne družine. Pravilno oskrbljene in zdravljene družine čez zimo nikoli ne propadejo, tako da jih spomladi lahko uporabimo za nadomestitev ali okrepitev gospodarskih družin. Število rezervnih družin je odvisno od prepričanja vsakega čebelarja, sam pa menim, da jih mora biti komaj kaj manj od gospodarskih družin. Ob predpostavki, da imamo panje in satje, je proizvodna cena narejencev cena matičnika in približno 15 kg sladkorja, vse skupaj pa ni več kot iztržimo za 3 kg medu v prodaji na drobno. Pri takem načinu pa je delo skoraj zanemarljivo.