Message

message
  • EU e-Privacy Directive

    This website uses cookies to manage authentication, navigation, and other functions. By using our website, you agree that we can place these types of cookies on your device.

    View e-Privacy Directive Documents

Oktober

attention open in a new window PDFnatisniE-pošta

OKTOBERNatisniE-pošta
Čebelarjeva opravila v AŽ-panju v oktobru Boris Seražin Čebelarska sezona je zdaj bolj ali manj končana. Ker bo nastopilo obdobje bolj mrzlega vremena, bo tudi pri čebelah vse teže še kaj narediti. Zadnji pregled smo opravili septembra, tako da čebele zdaj potrebujejo morda še kak kilogram zimske zaloge, če ste s krmljenjem v zamudi, in veliko miru. Sladkor po navadi lahko dodajamo tja do 5. oktobra. Potem je pogosto približno 14 dni bolj slabega vremena, zadnji teden oktobra pa se spet toliko ogreje, da lahko dodamo še kak kilogram ali dva sladkorne raztopine. Predvsem na območjih, na katerih medi mana, je to za čebele lahko zelo težavno obdobje. V tem primeru je dobro ob donosih hkrati dodajati sladkorno raztopino, tako da se trd kristaliziran med ali med z veliko minerali zmeša s sladkorno raztopino. Zdaj se začenja tudi obdobje, v katerem se bo pokazalo, kako uspešni smo bili pri zatiranju varoj. Ker odmirajo še zadnje poletne čebele, se bo namreč pokazalo, koliko čebel nam je uspelo pripraviti za zimo. V tem obdobju lahko družine tudi množično propadajo. Vsekakor ob propadu družin ne smemo dopustiti, da se v čebelnjaku pojavi rop. Če je z varoami hudo napadena samo posamična družina, se po njenem propadu lahko pojavi rop, na ta način pa se varoe iz te družine preselijo v sosednjo, tako da lahko propade tudi ta. Če sta v nekem čebelnjaku izropani dve sosednji družini, obstaja veliko možnosti, da ropa sploh ne bomo mogli ustaviti, tako da lahko izgubimo vse družine. Pri ropanju trpijo vse družine. Logično je, da najbolj trpijo izropane. Toda trpijo tudi družine, ki ropajo, saj se čebele ob ropu branijo in pobijajo roparice. Zdaj je čas za to, da izpraznimo panje, v katerih ni čebel, in satje prekuhamo v vosek. Če moramo družine še nekoliko dokrmiti, to delamo pozno zvečer ali ponoči, hkrati pa pripremo panje tako, da sočasno lahko izletata samo dve čebeli. Če smo se odločili, da bomo družine prezimovali v plodišču, ta mesec iz medišča odstranimo odvečno satje in dobro pokrijemo matično rešetko. Predlagam, da to naredite s penasto gumo, ki je za 2 cm večja od panja. Vsaka reža (tudi samo 1 mm) v izolaciji pozimi deluje tako, kot da izolacije sploh ne bi bilo. Zaradi prepiha se namreč panj ohlaja, zato čebele porabijo več hrane, s tem pa se poveča tudi možnost pojava spomladanskih bolezni, kot sta nosema in griža. Panj moramo skrbno zatesniti nad gnezdom in ob strani do višine gnezda, to je zgornji del panja. Hkrati pa je dobro, da se spodnji del panja čim bolj zrači, saj se vlažen zrak spušča pod gnezdo. V tem delu panja je še najbolje, da je panj čim bolj odprt, podobno kot preprečujejo plesnenje satja pri nakladnih panjih z mrežasto podnico preko zime. Vsekakor je v tem obdobju nujno, da glodavcem preprečimo vstop v čebelnjak. Najbolje je, če so čebelnjaki že narejeni tako, da glodavci sploh nimajo vstopa vanj. Če pa je vstop mogoč, nastavimo vabe ali pasti. V dolgih zimskih mesecih lahko mišja družina naredi veliko škode v čebelnjaku, da niti ne pomislim na to, kako ga onesnaži ena sama podgana. Odvzeto satje moramo zavarovati pred veščo. Staro in velikokrat zaleženo satje pretopimo (približno četrtino vsega satja ali 5 satov na družino v AŽ-panju), preostalo nekoliko mlajše satje pa dobro shranimo. Prostor za shranjevanje naj bo suh in zavarovan pred vstopom insektov. Ta mesec je za ta namen še najboljši zadnji del čebelnjaka, saj se zaradi mraza voščena vešča v satju ne razvija. Lahko pa satje shranimo tudi v mrzlo klet, vendar moramo tam paziti na zračno vlago, da satje ne splesni. Suho satje lahko zložimo vodoravno na kupe. Dokler je dovolj mrzlo, se vešča v njem ne razvija, to pa je skoraj povsod do začetka maja. V tem mesecu začnimo počasi opravljati dela, ki so za čebelarjenje nujna, niso pa neposredno povezana z oskrbo čebel. Obnovimo stare čebelnjake in panje. Očistimo tla pred čebelnjakom, saj so tam vedno mrtve čebele. Najmanj vsako drugo leto tudi prekopljimo zemljo, da se izognemo širjenju bolezni. Prekuhajmo voščine. Morda še nekaj besed o prodaji pridelkov. Pri prodaji se srečamo s konkurenco, ta pa določi okvire, v katerih bomo prodajali svoje pridelke. Hitri pregled trga v Sloveniji nam pove, da prodamo približno enako količino medu, kot jo pridelamo. Torej je naš trg samozadosten. Čebelarji na domu prodajo približno 70 % vsega pridelanega medu, samo 30 % vsega prodanega medu pa prodajo trgovine. Torej lahko ugotovimo, da ceno medu postavljajo čebelarji na domu, saj ti prodajo največ medu. Ko čebelarji določamo ceno medu, se vedno ozremo h konkurenci. Pri tem opazimo, da je med v veleprodajni mreži vedno dražji kot med pri čebelarju. Hkrati pa ta ista mreža lahko prodaja med tudi po zelo nizkih akcijskih cenah, ki so lahko tudi nižje od cen medu pri čebelarjih. Sočasno lahko veliki pridelovalci medu tega na veliko prodajo po čedalje nižjih grosističnih cenah. Zaradi tega pa tudi zaradi nenehnega zviševanja cen sladkorja in energije dosegamo čedalje slabše poslovne rezultate. Vsekakor na te cene sami nimamo nikakršnega vpliva, vplivamo pa lahko na cene medu (in drugih čebeljih pridelkov) pri prodaji na drobno. Pri tem pa čebelarji nismo tako nemočni, kot je videti. Res je, da pogosto slišim argument, jaz ne morem podražiti medu zato, ker ga … noče. In res je tako. Za lažje razumevanje problema naj povem, kako se cena medu oblikuje med čebelarji. Vsak čebelar postavi ceno kot razmerje med ceno, ki jo dosegajo njegovi sosedje, in svojo pridelavo. Če predpostavimo, da mora vsak čebelar prodati vso količino medu, ki jo pridela (to pa v določenih primerih ni nujno), je prisiljen postaviti tako ceno, da ta svoj cilj lahko doseže. Torej se v svoji okolici pozanima, po koliko prodajajo med drugi čebelarji, in postavi tako ceno, da lahko proda, kar je pridelal. To vsekakor velja za čebelarje, ki pridelajo dovolj medu, da jim ga ostane do naslednje sezone. Ti čebelarji pravzaprav sami sploh ne morejo določati cene, ker so odvisni od svojih sosedov. Obstaja pa en zelo velik segment čebelarjev, ki lahko svobodneje določajo ceno, po kateri bodo prodali svoj pridelek. To so vsi tisti, ki nimajo veliko medu, zato ga po navadi prodajo že v zgodnjih jesenskih mesecih, za novo leto pa jim ga že zmanjka (ker ga prodajajo po prenizki ceni). Ti lahko postavijo toliko višjo ceno, da bodo med prodajali do nove sezone. Torej lahko na splošno trdimo, da našo prodajno ceno medu določajo prav čebelarji z najmanjšim številom panjev, ki čebelarijo ob redni zaposlitvi in jim prodaja medu sploh ne pomeni resnega vira prihodka. Po drugi strani se čebelarji ogledujemo po cenah medu v trgovinah, trgovci pa po naših. Ta hip je vzpostavljeno nekakšno ravnovesje med odkupnimi grosističnimi cenami medu, prodajo medu na domu in cenami v prodaji na drobno v trgovinah. To razmerje gre po navadi po tretjinah: tretjino znaša grosistična cena, dve tretjini pa cena na domu in na tržnicah. Ko se cena uravnovesi na teh razmerjih, po navadi obmiruje. Večje spremembe so mogoče samo ob večjih pretresih na trgu, te pa lahko povzročijo zelo dobra letina, velik uvoz medu ali zelo slaba letina. Vendar je treba pri tem upoštevati, da naš trg ni samo Slovenija, ampak celotna Evropska unija, in da imamo z zaznavanjem sprememb vsi velike težave. Tako se zgodi, da zelo slaba letina ne povzroči zvišanja cen, zelo dobra letina pa jih zniža – ker veliko čebelarjev na silo prodaja svoje pridelke. To je seveda poseben problem, predvsem zato, ker povzroči nestabilnost trga. Po mojem mnenju bi moral imeti vsak čebelar vedno na zalogi vsaj za pol letine medu. Z izkušnjami sem počasi ugotovil, da lahko ceno medu zviša ali zniža določeno spoznanje med čebelarji. Ne glede na letino lahko ceno medu spremenimo, če se tako odločimo. Treba je samo podreti ustaljena razmerja cen. Tako na primer mali čebelarji zvišajo ceno medu. Kmalu jim sledijo večji čebelarji, vendar jim še vedno konkurirajo z nekoliko nižjo ceno. Ker se cena medu pri čebelarjih približa trgovski ceni v trgovini, trgovci kmalu ugotovijo, da bi med lahko prodajali tudi po višji ceni. Zato sledijo tej usmeritvi in poskusijo vzpostaviti normalna razmerja med cenami. Tako se v obdobju nekaj mesecev cene ustalijo na višji ravni. V vmesnem obdobju lahko začasno nastanejo razlike pri prodaji določenim segmentom trga, vendar to ne traja prav dolgo in na koncu imamo od procesa vsi velike koristi. Na koncu tako ali tako celoten pridelek prodamo po nekoliko višji ceni. Za dokaz lahko vzamemo sosednje države, v katerih lahko čebelarji doma pridelan med prodajajo po 10 evrov za kilogram, ne glede na to, da je uvožen med praviloma vsaj za polovico cenejši. Dejstvo pa je, da pri nas tega ne moremo doseči brez centralno usmerjene akcije pod vodstvom ČZS. Po mojem prepričanju bi tako zvišanje cen v Sloveniji čebelarjem prineslo nekajkrat več, kot zdaj dobijo z vsemi podporami za čebelarstvo. Na koncu ne bo odveč, če povem še nekaj besed o kakovosti medu. Ugotavljam, da postajamo na tem področju vse boljši. Kljub vse večji kakovosti našega medu, pa tega ne odseva niti cena medu niti cena čebeljih pridelkov. Verjetno drži, da kupec večje kakovosti ne bo kar sam od sebe tudi več plačal. Za to, da je seznanjen z večjo kakovostjo našega medu in da mora zato zanj plačati več, pa je po mojem odgovoren čebelar. Seveda mora ta najprej sam ceniti svoj pridelek in ga ustrezno ovrednotiti, potem pa ga pravilno ponuditi kupcu. Vsekakor je po mojem prav v tem bistvo poslanstva in obstoja ČZS kot ustrezne stanovske organizacije, ki pomaga čebelarjem. Zaradi tega je ena izmed nujnih nalog ČZS propagiranje pridelkov s slovenskim poreklom. Zadnje čase se pojavlja vse več društev in regijskih zvez, ki so stvari že vzeli v svoje roke, žal pa so za vseslovensko akcijo premajhni, zato jo lahko pripravi zgolj vodstvo ČZS. Na podlagi vsega povedanega predlagam, da bi bila primerna cena za letošnje pridelke malih čebelarjev vsaj za 200 SIT/kg višja oz. minimalno 1300 SIT/kg za cvetlični med.