Message

message
  • EU e-Privacy Directive

    This website uses cookies to manage authentication, navigation, and other functions. By using our website, you agree that we can place these types of cookies on your device.

    View e-Privacy Directive Documents

September

attention open in a new window PDFnatisniE-pošta

SEPTEMBERNatisniE-pošta
Mesečna navodila september Nova čebelarska sezona se je v začetku Avgusta pričela. Sedaj imamo večino opravil pri čebelah opravljenih. Varojo smo pravilno zatirali v Juliju in Avgustu in če smo dobro opravili svoje delo sedaj z njo ni posebnih problemov. Na področjih kjer ni poletne paše imamo čebele več ali manj nakrmljene. Prvo bom opisal stanje družine kakršno naj bi bilo v začetku septembra. Družina ima vsaj 15 kg medu kar je če jo pregledamo polno plodišče. Med medom se nahaja nekaj satov zalege idealno je če jo je več kot 4 sate. Med je primeren za prezimovanje čebel. Torej je to v splošnem sladkor ali svetle vrste medu. Vse temne vrste medu imajo veliko več mineralov kar obremeni črevesje čebel in spomladi velikokrat povzroči grižo. Ta bolezen ponavadi ni usodna vendar s povezavo z Nosemo lahko uniči družine. Za ta čas je velika količina medu nujna saj matice ob veliki zalogi hrane zalegajo še dolgo v jesen in zgodaj prekinejo zaleganje če zaloge ni. Zanimivo je, da družine viške hrane vedno spremenijo v čebeljo zalego, torej gredo družine toliko močnejše v zimo kolikor prej in več jih nakrmimo hkrati pa ne pustijo prevelike zloge hrane v panju. Vendar tako idealno stanje zaradi veliko vzrokov skoraj ne obstaja. Najpogostejši razlog je v medenju gozda v Avgustu in morda še slabše v Septembru. V tem primeru imamo lahko v panju tudi 15 kg povsem neprimernega medu za prezimovanje. Če pa smo hkrati naredili še napako pri zatiranju varoje imamo resen problem. Kaj narediti, da bomo čebele vseeno prezimili? Jaz prvo med iztočim. To naredim zelo natančno. Ves med ki ga lahko dobim iz panja vzamem ven. To sicer veliko piscev, ki ne čebelarijo v gozdovih močno odsvetuje predvsem ker pravijo da sladkorna razstopina uničuje čebele. Mnenja o tem so deljena moje prepričanje je, da mana iz gozda naredi veliko več škode čebelam kot sladkorna razstopina. V panjih tako dobim nekaj satov (3 morda 4) v katerih je čebelja zalega z vencem medu. Pri točenju se velikokrat pojavi problem ropanja čebel. Kar je značilnost vsega obdobja po kostanjevi paši. Takrat moram točiti tako, da ropov ne spodbujam. En od nujnih ukrepov pred točenjem je, da že zjutraj preden sploh začnem točiti priprem žrela vseh panjev v čebelnjaku na 2 cm širine. S tem omogočim slabim družinam, da se branijo pred napadalkami. Močnim družinam pa preprečim, da bi preveč hitro izletavale. S tem je napad na šibkejše družine počasnejši. Tako priprte družine pustim vsaj do konca zimskega krmljenja. Nič pa ne škodi če pustimo to do pomladi. Edini problem ki se lahko pojavi preko zime je da je zračenje premajhno in se vlaga zadržuje v panju ko bi morala ven. Končan posledica je satje ki ga je napadla plesen. Ta problem lahko relativno enostavno rešimo, tako, da panj zapažimo s penasto gumo brez lesenih vrat. V tem času se ropov skoraj ne da ustaviti zato je nujna preventiva. Glede na moje izkušnje lahko z gotovostjo trdim, da je za večino ropov kriv čebelar kateremu so čebele izropale čebelarstvo in le redko čebelar ki je dal čebele za rop. Kot sem že zgoraj omenil je primerne ukrep proti ropanju preventivno pripiranje čebel. Če pa se rop že pojavi pa je nujno ropani panj zapreti vsaj do večera in potem ugotoviti zakaj ga ropajo. Če je panj brez matice ga moramo izprazniti. Med ki ga čebele ukradejo meni ni problem. Največja težava je ker, ko čebele izropajo prvi panj nadaljujejo z njegovim najslabšim sosedom in tako naprej. Pri ropanju pa slabijo vse družine tiste ki so ropane in tiste ki dajo čebelo za ropanje. Če čebelar ne poseže dovolj hitro vmes je lahko na koncu čebelnjak prazen – pa v ropu sploh ne sodelujejo čebele drugih čebelarjev. V najhujših primerih je dobro kar zapreti celoten čebelnjak in počakati da se čebele umirijo in jih odpreti tik pred večerom da se lahko čebele ki so zunaj vrnejo v panje. Ob točenju gnezdo prestavim v medišče kjer prezimujem. Ob eno steno ponavadi dam eno še nikoli zaleženo izdelano satnico. Nato en ali dva lepo izdelana prazna sata do satov z zalego. Zalego dam tako da so družine v dveh sosednjih panjih skupaj nato do druge stene izdelano satje. Pri tem ocenim koliko neprimernega medu je med zalego. Če so sati z zalego lepo zaleženi in je tega medu malo potem dam sate z zalego skupaj če pa so več ali manj polni medu skoraj brez zalege potem pa med zalego dam prazno čim manjkrat zaleženo satje. S tako postavitvijo dosežem, da ima družina v sredi gnezda dovolj malo neprimernega medu za prezimovanje in dovolj prostora za shranjevanje sladkorja ki ga bom dodal v naslednjem obdobju. Matično rešetko je dobro odstraniti in jo nadomestiti z lesonitom s katerim zapremo odprtino panja. Vendar je to zelo veliko dela in jaz zato zadnja leta prezimujem od odprti matični rešetki katero zaprem skoraj v celoti šele prvega marca ko pod njo dam tanko trdo plastično ploščo. V njej sta dve odprtini po 30 mm veliki ki omogočata prehod čebel skozi njo. S tem panj zaprem, tako, da jo postavim kar na sate plodišča. Še nikoli zaležen sat ob steni panja je tam zato, da matica v ta sat pri krmljenju ne zalega in tudi čebele v njega ne nosijo prav rade med. Tako dobim ob steni panja en sat ki ga spomladi brez težav odstranim in na njegovo mesto dam satni pitalnik s sladkorno pogačo. S tem dosežem da so takrat čebele blizu hrane in jo brez težav odvzemajo. Hkrati pa nimam težav s sati polnimi medu in čebel ki bi jih moral prestavljati po panju ali še slabše da bi takrat moral prestavljati gnezdo za en sat levo ali desno po panju. Letos je bilo ob dodajanju pogač izredno mrzlo in slabo vreme. Odvečno satje razporedim v plodišča panjev. Pri tem pazim, da dam ob stene panjev še nikoli zaleženo satje in na sredino večkrat zaleženo satje. To naredim zato ker je še nikoli zaleženo satje veliko manj plesni preko zime. V tem času lahko tudi odstranjujem neprimerno satje. Vendar to naredim samo če je popolnoma brez medu. Če pa je v njem med ga pa samo prestavim v plodišče. Čebele tako satje enkrat do spomladi spraznijo in ga brez težav odstranim med spomladanskimi pregledi. Prostor ki ga je to satje zasedalo v panju pustim prazen v plodišču. Potreboval ga bom spomladi ko bom dodajal satnice. Pazim samo, da preostalo satje postavim na sredi plodišča, da čebele lažje plezajo v medišče. To naredim najkasneje do 15 septembra. Ta opravila po tem datumu so prepozna. Saj potrebujem vsaj 20 dni, da lepo počasi nakrmim za zimo. S petim oktobrom pa je sezone dokončno konec. Takrat pride skoraj vsako leto močna ohladitev in je čas neprimeren za vsako delo pri čebelah. Krmim tako kot sem že napisal s sladkorno raztopino v razmerju 2 dela vode in 3 dele sladkorja, vedno tik pred nočjo ko se že spušča mrak. Zato, da čebelam preprečim ropanje. Sladkor do jutra že znosijo v satje in zato manj stikajo po drugih panjih. Verjetno ste se vprašali zakaj prezimujem v medišču? Večina piscev pravi drugače. Za to je več razlogov. Prvi in zelo pomemben je, da je v naravi družina prezimovala v drevesnem duplu. Tam je bil med vedno nad zalego pritrjen na strop. Ko je družina med nosila se je zalega premikala od vrha kjer je začela graditi proti dnu panja in ko paše ni bilo se je zalega premikala proti vrhu panja. Družina zato želi imeti med nad zalego. Torej je nenaravno prezimovanje v plodišču ob vstavljeni matični rešetki s praznimi sati v medišču. Morda bi bilo ustrezno tako prezimovanje ob pogoju da bi bilo v panju toliko medu da bi bilo polno medišče in potem še dovolj zaloge v plodišču za prezimovanje do pomladi. To bi bilo po moji oceni kakih 30 kg medu. Kar pa je čisto preveč zaradi ekonomskih potreb. Modifikacija te metode je, da potem enkrat pozno jeseni odvzamemo satje iz medišč in prezimujemo samo v plodišču. Slabost je v tem, da so čebele relativno blizu žrela in potem letajo vso zimo. S tem imajo čisto preveč izletnih dni. Pri vsakem izletu pa jih nekaj ostane izven panjev. Tako družine prezimujejo slabše kot bi lahko. Istočasno pa imamo problem kako zatesniti panj ker nam toplota uhaja skozi razne netesnosti v medišče panjev. Kar je druga velika težava. In tretja je ker moramo vse satje iz medišč nekje shraniti pri mojem čebelarstvu to že dolgo ni več možno. Tako jaz prezimujem v medišču s čimer dosežem, da čebele pozimi čim manj izletavajo, kar je izredno koristno predvsem v mrzlih zimskih dneh ko piha burja in je istočasno sončen dan. Obdržim vse satje v panju. Hkrati pa družinam omogočim najugodnejšo klimo v panju. Družina je v predelu panja kjer je najtopleje. Tam tudi lažje zaprem vrata, da toplota manj uhaja iz panja. Spodnji del panja pa je tako ali tako dobro, da je odprt tako, da vlažen zrak lahko izhaja iz panja. Stranska dobra stvar pa je pri pomladanskih delih ko je satje vedno pri roki. In tako lažje oskrbujem čebele. Polne sate medu lahko dam pod gnezdo in ker tam čebele ne trpijo medu ga znosijo v medišče kar je dodatno spodbujanje zaleganja. Morda še nekaj besed o varoji. Če smo pravilno zdravili avgusta imamo sedaj varojo pod nadzorom. Večina zimskih čebel se poleže v prvih tednih septembra, kasneje le še malo. Zatorej je skoraj brez pomena zdraviti čebele v sredini septembra in kasneje do zimskega zdravljenja. Tudi če bomo dobili veliko varoj od drugih panjev bodo le te zajedale samo žive čebele, kar vsekakor ni dobro samo po mojem mnenju je to manjša težava kot panj poln zdravil. Družina pa bo preživela do zimskega zdravljenja tudi brez naše pomoči. Res pa je, da je zimsko zdravljenje potem izredno pomembno. Obstaja pa problem ki sem ga že prej nakazal. V primeru če konec avgusta ali začetka septembra ugotovimo da imamo uničeno vso zimsko zalego potem še ni vse izgubljeno. Res je da samo gasimo požar pa vseeno lahko poizkusimo. Pogoj je, da takoj odstranimo varojo iz panja. In povečamo zalego v panju na vsaj 4 – 5 satov zalege. Zalego pa lahko povečamo samo tako da v septembru dobimo dobro cvetlično obnožinsko pašo. Hkrati pa v panju ne sme biti neprimernega medu za prezimovanje. Torej takojšnje zatiranje varoje hitro točenje, s tem praznenje plodišča in delanje prostora matici in dokaj hitro pa vseeno pazljivo krmljenje čebel. Če dvignemo zalego do 15 septembra bomo potem prezimili slabe družine. Verjetno ob visokih izgubah pa po mojem mnenju vseeno bolje kot, da izgubimo vse. Morda še beseda ali dve o strjenem medu v satju. Ta med ni primeren za prezimovanje, torej ga moramo iztočiti ali odstraniti sate in jih spraviti za drugo leto. Kar ap je lahko tudi prblem ker če je teh satov preveč jih čebel spomladi ne porabijo toliko in spet ne vemo kaj z njimi. Take sate lahko iztočimo tako, da jih odkrijemo hitro stočimo del ki je tekoč in namočimo v vodi za 24 ur. Nato sate stočimo. V isti vodi lahko nato še enkrat namočimo sate in jih tako kot prve iztočimo. Za tako razredčenim medom imamo več možnosti. Ena po mojem najslabša je, da ga krmimo čebelam. S tem vedno tvegamo izbruh Hude gnilobe čebelje zalege, zatorej ga jaz nikoli ne krmim. S tem sicer imamo veliko možnosti da ob ponovni predelavi pri čebelah manj kristalizira, ker ponovno dodajo notri encime pa vseeno tudi tak med lahko kristalizira. To preprečimo s prekuhavanjem medu vendar v tem primeru dvignemo stopnjo Hmf v medu in postane tak med neprimeren za prodajo razen kot pekovski med. Meni je še najbolj všeč rešitev ko naredim medico ali žganje iz medu.