Message

message
  • EU e-Privacy Directive

    This website uses cookies to manage authentication, navigation, and other functions. By using our website, you agree that we can place these types of cookies on your device.

    View e-Privacy Directive Documents

Junij

attention open in a new window PDFnatisniE-pošta

JUNIJNatisniE-pošta
Čebelarjeva opravila v AŽ-panju v juniju Boris Seražin - Rakek Ta mesec je čebelarska sezona na vrhuncu. Čebele so poskrbele za prvo točenje medu in najpozneje v prvem delu meseca moramo pridelek pospraviti, potem moramo družine nujno urediti za paše, ki se še obetajo. Velikokrat se zgodi, da začenja mediti smreka, vendar vreme ne dovoljuje donosov. Vreme se po navadi ustali v drugi polovici meseca, tedaj pa se navadno začne gozdno medenje, medita pa tudi lipa in kostanj. Če je vreme primerno, v Sloveniji skoraj ni območja, ki v tem obdobju ne bi medilo. Med medenjem čebele čim manj pregledujem, kajti če je medenje dobro, družine lahko na dan prinesejo tudi več kilogramov medu, dan na katerega pregledam družino, pa je za tisto družino izgubljen. Nekoč se mi je tako zgodilo, da sem med hojevo pašo točil iz čebelnjaka zadnji dan pred nevihto. Tisti dan so čebele iz drugih čebelnjakov prinesle 6 kg medu, iz tega, ki sem ga točil, pa le 1 kg. Od takrat vedno pazim, da ni prav velikih donosov, kadar točim. Še najraje pa točim takrat, kadar sploh ni donosov. V tem času se velikokrat zgodi, da sosedove čebele na drugi lokaciji naberejo dvakrat več kot moje. Glede na to bi jih bilo torej najbolje preseliti, da bi še moje nabrale toliko. Vendar po mojih izkušnjah to ne drži. Lepo vreme je po navadi samo en teden, včasih dva. Po navadi pa dogodki potekajo po določenem scenariju: Ko ugotovim, da je paša drugje boljša, mine že približno teden dni. Če bi jih prepeljal takoj, bi lahko (še zlasti na gozdnih pašah) računal, da bodo čebele normalno nosile šele čez tri dni, če bodo hitro »prijele«, ali morda šele čez sedem dni, če se bo to zgodilo bolj počasi. Pri prevozu bi izgubil nekaj čebel, znano pa je, da čebele nekaj dni po prevozu ne nosijo in da je prevoz zanje stresen. Zato je veliko vprašanje, ali se prevoz sredi medenja splača, še posebej, ker tudi na zdajšnjem stojišču vendarle nekaj medi. Glede tega namreč zelo dobesedno velja pregovor »Bolje vrabec v roki kot golob na strehi«, zato se takih hitrih prevozov izogibam, kolikor se le da. In kdaj potem čebele vendarle prepeljem? Po navadi takrat, kadar je pričakovati obdobje slabega vremena. Prevoz v slabem vremenu ima več prednosti. Prvič, ker nikjer ne medi, nič ne izgubim. Ker se je začelo slabo vreme, lahko pričakujem, da bo vir medenja dokončno usahnil. To sicer ne velja za hojo, saj je njeno medenje nekoliko specifično. Drugič, zdaj lahko pričakujem, da bodo na drugem območju začeli mediti drugi viri. Prednost prevoza čebel med slabim vremenom je predvsem na gozdnih pašah ta, da se do ustalitve vremena čebele na območju, na katerega so prepeljane, uletijo in tako ob začetku medenja takoj najdejo vir medičine. Na splošno velja, da lahko čebele pripeljemo na cvetlične paše ob začetku medenja, saj se takoj orientirajo in začnejo nositi medičino. Na gozdne paše pa jih je treba pripeljati vsaj teden dni pred medenjem, ker čebele potrebujejo vsaj teden, da s cvetlične paše preidejo na gozdno. Zato jih po končanem medenju akacije po navadi takoj prepeljem v gozd in jih v nekaj zabojnikih tam pustim celo poletje. Tako so težave z bero veliko manjše, kot če jih vozim iz enega gozda v drugega. Pri tem naj opozorim, da so paše na kostanju, lipi in travnikih cvetlične, razen če nekaj dni po koncu cvetenja lipe začne izločati mano lipova uš. Pa še pomembna izkušnja: tudi če je bila mana na lipi, se čebele po prevozu v gozd izjemno počasi privadijo na jelko kot naslednjo pašo. Večina junijskih in tudi poznejših gozdnih paš se pojavlja na določenem področju vsako leto. Kar mi zelo ustreza saj je treba na vse gozdne paše čakati na stojišču že teden dni pred medenjem. Pri medenju lipe in kostanja pa dolga priprava čebel na pašo ni potrebna. Verjetno je prav, da opišem tudi svoj način točenja medu. To delo opravim v prevoznem čeblenjaku. Ker jih imam več, ni smiselno, da bi imel v vsakem vso opremo za točenje. Tako zjutraj vso potrebno opremo pripeljem k čebelnjaku, po končanem točenju pa vso odpeljem domov. Pri novejših čebelnjakih je v sredini tudi prostor za točilo, tako da ga ob začetku točenja preprosto pritrdim in lahko iztočim vse panje, na da bi ga premikal. Pri starejših pa postavim točilo najprej na eno stran, in ko iztočim polovico panjev, ga premestim še na drugo stran. Pokrovčke odkrivam z nožem s posebnim stojalom in čistilcem za nož. Delo gre hitro od rok, saj večino odkrije nož, tako da ni veliko popravljanja z vilicami. Moje točilo je 12-satno in samoobračalno, dimenzionirano pa je tako, da lahko vse sate enega AŽ-panj točim naenkrat, v času ko drugega pregledujem. Tako sem se organiziral zato, ker sem vedno s težavo našel pomočnike za to delo. Tako sem en panj naprej pregledal, ometel čebele in uredil gnezdo. Potem sem panj zaprl in odkril sate, jih naložil v točilo in sprožil program točenja. Medtem ko je točilo samodejno avtomatsko točilo sem pregledal naslednji panj. Tako sem lahko v dveh dneh sam iztočil zabojnik s 84 panji. Ker tega nikoli nisem maral delati sam, si zdaj najraje priskrbim pomoč in delo je veliko lažje. Več kot enega pomočnika pa ne potrebujem. Iz točila teče med v sod, podstavljen pod čebelnjakom, tako da čebele nimajo možnosti dostopa. Odkar sem uvedel ta način točenja, je delo občutno lažje. Posoda pod točilom, do katere imajo čebele dostop, je namreč kot magnet za rop pri točenju. Druga značilnost mojih zabojnikov pa je, da imajo vsi okna na strehi, in to tako, da stekla nimajo kovinske obrobe. Na ta način narejeno okno čebelam prepreči, da bi med točenjem silile v zabojnik. Zaprt sistem prenosa medu v posodo in okna na strehi mi omogočijo povsem normalno točenje tudi v obdobjih, ko ni paše. Za prevoz medu na prikolico smo naredili poseben voziček, s katerim brez težav naložim med. Drugo delo, ki ga moram narediti konec junija, je narejanje rezervnih družin. Prve naredim že v prvi polovici maja, in to iz družin, ki so bile preslabe za prenos med gospodarske panje. Te družine v prvi tretjini maja napolnijo panj in začnejo rojiti. Ko potegnejo matičnike, njihovo zalego razdelim med prazne panje, tako da dam v vsak panj po en sat z zalego in matičnikom, ki jih takrat res ne manjka. Dobro je, če dodam še en meden sat in nekaj mladih čebel, preostalo pa zapolnim s sati in satnicami. Tako družine pustim, da se matice oprašijo in naredijo nove družine. Odstotek prašenja matic je zelo visok, po mojem zato, ker sočasno odleti na praho veliko matic in jih škodljivci ne morejo toliko uloviti. Če ni kakšne izjemno dobre paše, iz teh družin ne točim (glede na moč teh družinic tega niti ni pričakovati), zato z njimi, ko imajo enkrat matico, nimam do poletnega krmljenja prav nobenega dela. Konec junija ali v sredini julija, ko se končuje paša na kostanju, pregledam narejence, ki sem jih naredil maja, in tistim, ki nimajo matice, še enkrat dodam zalego in mlade čebele ter cepim matičnik. Po pravilu jim moramo v panj dodati toliko satov zalege, kolikor mesecev pozneje jih narejamo. V tem obdobju za odvzemanje čebel za narejanje družin uporabim gospodarske desetsatne AŽ panje, ki jih imam samo za ta namen. V vsakem čebelnjaku imam nekaj 10- ali 11-satnih AŽ-panjev. Tem panjem z izjemo enega sata odvzamem vso zalego in po dva (junija) oz. po tri (julija) premestim v rezervne panje, ki jih prepeljem v drug čebelnjak. Iz tega pa nazaj v prvega pripeljem zalego, ki jo premestim v nove rezervne panje. Tako v dveh ali treh dneh naredim vse rezervne družine, ki jih še potrebujem. Nato po navadi med 6. in 10. dnem dodam zrele matičnike iz dobre vzreje. Če bi jih dodajal prej, obstaja nevarnost, da bi jih čebele ubile, pozneje pa je nevarno, da bi se v družinah iz zasilnih matičnikov izlegle matice. Po navadi ne iščem zasilnih matičnikov in jih tudi ne podiram. V tem obdobju družine niso preveč navdušene nad rojenjem, če niso dovolj močne, pa sploh nimajo takšnih namenov. Upoštevati pa je treba tudi to, da se nova matica izvali kar nekaj dni prej kot druge matice in da je tedaj, ko bi se morala izvaliti druga, že toliko stara, da mora na praho, zato taka družina ne roji. Za narejenje družin vedno uporabljam samo 9 satne rezervne panje kot sem že opisal v enem od prejšnjih nasvetov. Družine se v večjih rezervnih panjih bolje in hitreje razvijejo tako da počasi razmišljam da bi morda morali biti še malo večji. Dvaindvajseti dan po narejanju je družina brez zalege, to je kak dan prej, preden začne zalegati mlada matica, ali kak dan po tem. Ta dan sicer v panju zanesljivo ni nobene pokrite zalege, zato je to idealen dan za zatiranje varoe. Ne glede na to, kaj uporabim za ta namen, je zatiranje skoraj 100-odstotno učinkovito, domala tako kot pozimi. Priporočam zatiranje z oksalno ali mravljinčno kislino, in to samo en dan samo enkrat. Po dodajanju matičnikov narejencev vsaj 14 dni, še bolje tri tedne, ne odpiram. To je čas, ko je v panju mlada matica, ki je neznansko hitra in živčna. Zato bega po satju in jo mimogrede poškodujem. Drugi razlog pa je ta, da dokler matica nima pokrite svoje zalege, ni popolna gospodarica panja. V tem času delajo čebele neumnosti in se lahko zgodi, da je ob pregledu v panju vse v redu, ob vnovičnem pregledu čez teden dni pa veliko matic manjka. To se zgodi zato, ker so se čebele vznemirile in so po pregledu ubile povsem dobro mlado matico, ker je niso prepoznale za svojo. Verjetno k izgubi matic prispeva svoj del tudi dimljenje čebel in s tem sprememba vonja v panju. Zato po navadi družine pregledam šele po treh tednih. Tedaj ugotovim, koliko matic se ni oprašilo, panjem brez matic pa odstranim satje in poskrbim, da se preostale čebele, ki jih ni oprav veliko, preselijo v sosednje panje. Ti panji ostanejo čez zimo prazni. Ker si v čebelarstvu prizadevam ravnati čim bolj ekonomično, sem ugotovil, da je preprosteje, če imam sto panjev več, kot jih potrebujem, samo zato, da mi ni treba narediti kakšnega dodatnega dela. Ker imam rezervnih panjev veliko več mi tako ni treba poskrbeti, da so vsi panji čez zimo naseljeni, s tem pa si za polovico zmanjšam delo pri tej operaciji. Vsak panj, v katerem se matica ni oprašila, zahteva namreč od čebelarja prav toliko dela kot prva naselitev, in če upoštevamo, da se hitro približuje avgust, ko se čebelarska sezona konča, vnovično pozno naseljevanje teh panjev gotovo ni smiselno, saj je tudi učinek zelo negotov. Morda še nekaj besed o gospodarskih družinah. Če je bilo vse normalno, te maja niso rojile in so prinesle kar precej medu. Po prevozu na gozdno pašo se navadno začne obdobje nekoliko slabšega vremena. To je obdobje, ko po navadi nič ne medi in torej tudi rojev ni. Zame je to delovno zelo intenzivno obdobje, saj moram iztočiti med. Po točenju družine nimajo medu, hkrati pa jim dodam kakšno satnico v gnezdo ali obenj, da lahko gradijo. Pri mojih čebelah to povsem zadostuje, da junija ne rojijo. Če imam srečo, se namreč v drugi polovici junija začne gozdna paša, ki seveda zavira rojilno razpoloženje, ob dobrem medenju pa lahko konec junija spet točim. Vprašanje pa je, kako oskrbeti družine, ki so izrojile? Obstaja vrsta posegov, ki jih najdemo v literaturi, zato jih ne bom ponavljal. Kot sem ugotovil, pa večina teh ukrepov zahteva tudi veliko dela, to pa je v mojem čebelarstvu nesprejemljivo. Zato jih saniram samo na en način. Vedno, kadar točim (sicer jih ne pregledujem), dodam v panj brez matice tri sate zalege. Če imam kak matičnik, ji dodam tudi tega, če pa jih ni, ji dodam sat odkrite zalego z jajčeci. Potem jih ne pregledujem do naslednjega točenja. Večina družin na ta način dobi matico, tako da je jeseni naseljena večina panjev. Edina možnost, da bi iz take družine še kaj dobil, je, da zamenjam panj z močno rezervno družino. Glede na to bi moral imeti v rezervi gospodarske panje in ob izrojitvi na to mesto postaviti nov panj. V tem primeru je vprašanje, ali je to delo sploh smiselno. Verjetno vas zanima, zakaj tako vztrajam pri načelu čim manj dela? Dejstvo je, da ne glede na to, kaj naredim za rešitev družine, ta družina v tem letu ne bo prinesla veliko. Preden bo imela mlada matica dovolj pašnih čebel, bo tu avgust in s tem konec sezone. Torej je brez pomena vlagati veliko dela v take družine. Zato izrojene družine ne ojačujem z rezervnimi družinami Medtem se rezervne družine do zime brez truda in odvečnih stroškov okrepijo in uspešno prezimijo. Kakovost matic v teh družinah preverim spomladi, pred ureditvijo družin za pašo v gospodarskih panjih. Moje poglavitno merilo pri spomladanskem usposabljanju čebelnjaka za prevoz na pašo pa ni starost matice, temveč moč družine. Prazne panje, spomladi naselim z močnimi rezervnimi družinami. V mojem zabojniku ni prostora za matice - ne glede na njihovo starost, ki spomladi ne naredijo močne družine. Rezervne družine v čebelnjaku bolje prezimujejo in jih lažje selekcioniram spomladi kot jeseni. Poleg tega poleti zelo težko dodajam rezervne družine v gospodarske panje, prav tako pa pri tem opravilu niso izključene izgube matic. Morda še nekaj besed o moči družin. Verjetno ste do zdaj že ugotovili, da nikoli ne delam rezervnih družin iz »preveč« zalege v gospodarskih panjih. Po mojem namreč v teh panjih nikoli ni preveč zalege in nikoli preveč čebel, če jih pravilno uporabim in če uporabim tudi prave čebelarske ukrepe. Dejstvo je, da med dobro pašo družin ne pregledujem, torej jim ne širim prostora za zalego. Posledica tega so družine z manj zalege in nekaj več medu. Kot je znano, potrebuje družina za vsak sat zalege sat medu. Edina premestitev zalege je morda iz rezervnih družin v gospodarske, tega pa se izogibam, ker je s tem zelo veliko dela.