Message

message
  • EU e-Privacy Directive

    This website uses cookies to manage authentication, navigation, and other functions. By using our website, you agree that we can place these types of cookies on your device.

    View e-Privacy Directive Documents

Maj

attention open in a new window PDFnatisniE-pošta

MAJNatisniE-pošta

 Maj je mesec, v katerem imamo pri čebelah še kar nekaj dela. Ko uredim gnezdo, kot sem opisal prejšnji mesec, moram vzdrževati njihovo stanje, da se v družinah ne pojavi rojilno razpoloženje. Problem uspešnega čebelarjenja je v tem, da so panji pred začetkom glavne paše, ki je v mojem primeru akacijeva, polni čebel. Vsekakor imam raje kakšen roj kot slabe čebele, ki zanesljivo ne bodo rojile, medu pa tudi ne bodo prinesle. Dobra paša z nekajdnevnimi velikimi donosi kmalu ustavi rojilno razpoloženje, morebitni matičniki pa so potrgani. Če so donosi slabi, pa nekaj družin gotovo roji.

Za uspešno preprečevanje rojilnega razpoloženja moramo vedeti, kaj vse ga pospešuje.

To so:

1. veliko medu v panju v bližini zalege,

2. večje površine pokrite kot odkrite zalege,

3. dalj časa trajajoča pičla paša (od 0 do 0,5 kg medu na dan),

4. pomanjkanje prostora za izdelavo satov,

5. stara matica v panju,

6. veliko trotov v panju.

Ko družina izpolni večino omenjenih pogojev, izroji. Vsi moji čebelarski ukrepi so usmerjeni v to, da se v družini tako stanje ne bi nikoli zgodilo.

 Najpreprostejši protirojilni ukrep je točenje medu. To poteka v več različicah. Če je medu za točenje dovolj, potem ga iztočim s točilom. Včasih pa se zgodi, da je medu za točenje premalo in hkrati preveč, da bi ostal ob gnezdu. V tem primeru ga odstranim čim dalj od zalege. S tem izpraznim sate ob gnezdu, čebele pa dobijo možnost širiti gnezdo.

Drugi ukrep je povečanje odkritih površin z zalego. Maja se velikokrat zgodi, da družina zaradi pičlih donosov napolni celice ob zalegi, tako da matica nima kam nositi jajčec. Če ne pričakujem res izdatne paše, potem je rešitev v tem, da maja v sredino gnezda vsak teden dodam po eno satnico. Ta deluje tako, da odpre gnezdo in prisili čebele h graditvi sata. Že med graditvijo, ko so celice dolge šele nekaj milimetrov, jih matica zaleže. S tem prelisičimo čebele, da v tak sat ne nanosijo medu. Ob normalnem delu čebel so taki sati povsem brez trotovine. Da to dosežemo, moramo teden dni pred dodajanjem satnic družini omogočiti, da zgradi velik trotovski sat. Ko ga naredi, trotovskih celic ne dela več.

Obstaja še en razlog za graditev trotovine. To se zgodi, če imajo satnice premajhne celice. Ker čebele ne marajo premajhnih celic, na vsakih deset celic združijo po dve celici in naredijo večjo celico. Problem pa nastane, če paša ni obilna, ker imajo družine ob koncu paše zelo veliko zalege. Velike površine zalege plačam z veliko porabo medu, potrebnega za hranjenje zalege. Kot sem že napisal, potrebujem za vsak sat zalege sat medu, in če družina med pašo zaleže tri sate, potem porabi tudi približno 6 kg medu. Zaradi tega je pridelek medu na koncu veliko manjši. Je pa veliko vprašanje, kakšen je smisel tolikšne zalege. Ta se namreč izvali približno 14 dni po končani paši, torej dobim čebele potem, ko sem pridelek že iztočil, in če ne pričakujem še ene paše, so te čebele za to leto povsem neuporabne.

Zaradi tega maja ukrepam na meji med rojenjem in preprečevanjem rojenja. V prvem delu meseca vsako rojenje dokaj uspešno prepreči premeščanje, saj s tem v panju spraznim veliko prostora, odstranim med in matici naredim prostor za zaleganje. V drugem delu meseca pa po navadi za preprečitev rojenja izrabim medenje akacije. Poskrbim, da je ob zalegi čim več medu, tako da matica nima prostora za zaleganje. Pri donosih, ki presegajo kilogram in pol na dan, lahko pričakujem, da bodo družine potrgale vse pokrite matičnike. Tako takrat pravzaprav tvegam, da bi družine izrojile, vendar se to normalno ne zgodi. Takoj po končani akacijevi paši je vsako leto vreme vsaj 14 dni, lahko pa tudi tri tedne slabo, zato je v naravi absolutno brezpašje. Ker akacija tako nenadno preneha mediti, čebele podrejo še odprte matičnike, čeprav imajo polne zaloge medu. Čebele namreč ne rojijo, če v naravi ni donosov ali če morajo uporabljati svojo zalogo.

V 11-satnih panjih s počez dodanimi sati družine dosežejo poln razvoj kakih 14 dni pozneje kot v normalnih AŽ-panjih. To je po navadi prav med akacijevo pašo, glede na to pa pri njih maja pravzaprav nimam kaj početi. Panji so tudi dovolj veliki za celotno akacijevo pašo.

Če povzamem, maja pustim čebelam, da znosijo med v gnezdo, in če ocenim, da ne bodo izrojile, ga tudi ne širim.

Konec maja imajo družine torej veliko manj zalege kot na začetku meseca, panji pa so polni medu, če je bilo seveda medenje dovolj obilno. Tako so včasih v takih družinah samo štirje sati zalege, vse preostalo pa je med. Posledica tega je sicer oslabitev družin, vendar to ni problem, saj iz teh družin ne jemljem zalege za narejanje rezervnih družin. V prihodnjem mesecu pa vsaj v prvem delu ni pričakovati paše, tako da se družine do smrekove ali lipove paše lepo okrepijo.

In kaj naredim, če se kljub vsemu pojavi rojilno razpoloženje? Na standardnih AŽ-panjih se to včasih zgodi pri najboljših družinah. Ko to ugotovim, je ključen podatek, koliko časa ima družina težave. Če se rojilno razpoloženje šele nakazuje, velikokrat zadošča, da iz panja poberem ves med in ga dam slabšim družinam (sate odvzamem kar s čebelami), družini pa dodam satnice iz slabših družin. Satnice dam v panj, in sicer na vsak sat zalege eno. Normalno taka preureditev gnezda in medišča ustavi rojenje in čebele same potrgajo matičnike. Če je matici že upadel zadek in je videti kot velika čebela, je najbolje, da čim hitreje izroji ali da odvzamem matico in poskrbim za vzrejo nove. Družini pustim en matičnik, da se izvali nova matica. Pri tem obstaja nevarnost, da družina potegne veliko zasilnih matičnikov, zaradi katerih lahko izroji. Zato moram tako družino čez 6–9 dni pregledati in potrgati vse nepotrebne matičnike. Družina lahko izroji že, če ima dva. V mojem čebelarstvu vsem maticam prirežem eno krilo. Odrežem jih zelo malo, tako da štrcelj matice ne ovira pri zaleganju jajčec. Zaradi tega stara matica ne more leteti naravnost in tako kroži pred panjem in sede čisto blizu čebelnjaka na tla. Ker jo tam najde le malo čebel, se večina prvega roja vrne v panj. S tem družina ne oslabi, in ker nima odkrite zalege, na paši lahko prinese poln panj medu. Paziti moram samo na to, da družino pregledam in potrgam vse matičnike razen enega, še preden se izležejo mlade matice.

Med pašo se velikokrat zgodi, da ene družine prinesejo veliko več kot druge. Takim družinam kljub na pol polnemu panju odstranim medene sate in jih dodam družinam, ki še niso dovolj močne za velike donose. Pri tem upoštevam, da čebele za en sat pokritega medu potrebujejo vsaj štiri sate za shranjevanje medičine. Tako ugotovim, da je panj povsem poln, ko ima medišče kolikor toliko polno, v plodišču pa so še vsaj štirje povsem prazni sati. V tem primeru morajo družine po jutranjem zagonu, ko prinesejo 2 ali 3 kg medičine, začeti odstranjevati vodo iz medu, zato se dnevni donosi zelo zmanjšajo. Če bi bil panj poln do zadnje celice, bi izgubil vsaj 15 kg medu. Zato so nekateri čebelarji pripravili zaklade, da v tem primeru odvzamejo sate z medom, jih dajo v zaklado in jih po končani paši spet odstranijo. S tem lahko zelo povečajo donose na paši.

Obstaja še en način preprečevanja rojenja. Ta je dokaj zamuden, vendar po mojem izjemno učinkovit. V začetku maja najprej iz rezervnih družin v 3-satnih panjih naredim narejence. Ko ima matica v rezervnem panju enega do dva sata zalege, družino, ki »sede na roj«, zložim na kozico (plodišče in medišče), čebele, ki so ostale v panju, pa poškropim z vodo, v katero dodam malce eteričnega olja. Prineseno rezervno družino z letošnjo matico – dovolj sta tudi samo dva sata po možnosti pokrite zalege – zložim v sredino gnezda. Nato odstranim staro matico ter vse zaležene sate stare družine ometem nazaj na sipalnik pred plodišče. Obvezno potrgam vse matičnike sate iz stare družine pa sproti nalagam nazaj v plodišče. Čebele lahko ometem neposredno v plodišče. Na ta način zadržim vse čebele in vso zalego stare družine in jo okrepim z novo. Družina to leto ne roji več, prinese pa nadpovprečno količino medu. Ta postopek velja tudi za pevko, ki jo moram odstraniti, ali za vračanje že izletelega roja, ki mu prav tako odstranim matico. Razlaga za uspešnost tega načina je, da ometene čebele ne prepoznajo svojega satja, ampak se v sicer domačem panju vedejo, kot bi bile tujke, in se izprosijo v novo družino. Razlog, da ne rojijo znova, je v tem, da matica ni pripravljena na rojenje in bi jo morale čebele pripraviti do tega, ker se razmere niso spremenile, pa tega ne storijo. Metoda je preizkušena in zelo zanesljiva.

Poizkusi so bili narejeni tudi z ometanjem samo plodišča in z ometanjem stare matice kar med čebele. Matica se v tem primeru ne vede kot gospodarica, ker to ni na satu, ampak bega po panju in čebele jo ubijejo. Ta postopek je bil preizkušen na premajhnem številu primerov, da bi lahko presodil, koliko je zanesljiv, verjetno pa prav toliko kot že preizkušena metoda.

Pri mesečnih nasvetih, ki jih pišemo mesec dni vnaprej, je zelo težko napovedati, kaj je treba narediti v določenem tednu v mesecu. Slovenija je sicer majhna, vendar geografsko velikanska država. Sočasno se lahko kopamo v morju (ker je dovolj toplo) in smučamo visoko v gorah. Zato so ta navodila lahko samo okvirne smernice za ravnanje čebelarjev.

Okvirno bom napisal približne roke, kako se paša pojavlja maja, saj bo to morda lahko v pomoč začetnikom. Akacijeva paša se v Primorju (povsem ob obali) vedno začne prve dni maja. Ta podatek je zelo zanimiv, saj je iz njega mogoče razbrati, kakšno vreme imamo v določenem letu in ali paša prehiteva ali zamuja. Ko se enkrat začne, se razvija po točno določenih zakonitostih. Nekaj dni pozneje (nekoliko je vendarle odvisno od vremena – po navadi dva do tri dni) se začne v Novi Gorici in Goriških brdih in se vsakih nekaj dni pomakne za nekaj kilometrov po dolini proti Podnanosu. Tam se pojavi približno 14 dni pozneje kot v Kopru, zato nekateri goriški čebelarji vozijo svoje čebele v zgornji del doline na drugo pašo na akaciji. Po tem pa je vse odvisno od vremena. Če je vreme razmeroma hladno (pihajo severni ali vzhodni vetrovi), potem paša traja do 14 dni. Če pa nastopi vročina, se začne paša hitro krajšati, tako da ob južnih in jugozahodnih vetrovih lahko medi samo dva dni. Na splošno pomeni dolgotrajnejša paša tudi boljše donose. OB zelo mrzlem in deževnem vremenu lahko traja paša v okolici Nove Gorice tudi tri tedne. V tem primeru je medenih dni vedo največ 9 - ostali so pokvarjeni zaradi slabega vremena. končni učinek take paše pa je skoraj po pravilu slab.

Potem začne akacija mediti v Prekmurju. Kadar se to medenje pojavi že kmalu, se v Novi Gorici (predvsem ob meji z Italijo) še končuje. V tem primeru se medenje nekaj dni prekriva. Včasih pa se medenje v Prekmurju lahko pojavi kar teden dni pozneje. Kljub temu se mi čebele splača prepeljati v Prekmurje. Po navadi dobim nekaj kilogramov medu na prvi paši, vendar to še ne pomeni, da so panji povsem polni, saj čebele zapolnijo sate z medom predvsem v plodišču. Ko čebele prepeljem v Prekmurje, potrebujem samo še nekaj dni medenja, da so panji dovolj polni, in da si lahko obetam odlično točenje. Vsak kilogram medu, ki ga čebele naberejo tam, je namenjen za sod.

Na drugih območjih Slovenije akacija medi v obdobju med tema datumoma. Po mojem je medenje še najboljše tam, kjer cvetenje podaljšajo različne vzpetine ali senčne doline. Tam lahko medenje traja več tednov, čeprav območja niso znana in na njih ni prav veliko medovitih rastlin. Prav zaradi dolgotrajnosti paše lahko izključimo tveganje slabega vremena. Če je medenje dolgotrajno, se vedno zgodi, da je med cvetenjem nekaj lepega vremena, to pa pravzaprav velja za vse paše.

Na območjih, na katerih ni akacije, se približno v sredini maja velikokrat pojavi medenje na gozdnem drevju. Kadar je paša na akaciji slaba, je tako medenje izdatnejše od medenja akacije. Na splošno lahko ugotovim, da morajo biti čebele najpozneje približno v sredini maja pripravljene na eno izdatno pašo, ne glede na to, kje so.

Pri pašah je tako, da družina za zapolnitev prostora okoli gnezda potrebuje od 5 do 10 kg medu. Šele ko je to polno, začnejo čebele nositi med v medišče, zato na splošno lahko računamo, da bomo pri donosu 15 kg na panj lahko iztočili od 5 do 10 kg medu. In ko je plodišče polno medu, je vsak dodatni kilogram tisti, ki ga lahko iztočimo. Velja pa še eno pravilo: če medu po mednju ne iztočimo, ga čebele v prihodnjih tednih porabijo za zalego, tako da čebelar čez mesec dni nima česa točiti.

Med letom lahko pričakujemo največ tri tedne medenja, razen kadar medi jelka. Ves preostali čas je vreme bodisi presuho bodisi premokro, lahko je medenje zmotila nevihta, lahko preprosto ni čas za medenje in še bi lahko naštevali. Kot čebelar naredim vse, da so moje družine tiste tri tedne kar najbolje pripravljene.