Message

message
  • EU e-Privacy Directive

    This website uses cookies to manage authentication, navigation, and other functions. By using our website, you agree that we can place these types of cookies on your device.

    View e-Privacy Directive Documents

Februar

attention open in a new window PDFnatisniE-pošta



Čebelarjeva opravila v AŽ-panju v februarju Februar je zadnji res mrzel mesec, zato pri čebelah ni priporočljivo opravljati posebnih posegov. Vsako leto se v prvih dneh meseca otopli, sneg skopni in skoraj vedno sta vsaj en ali dva dneva izletna. Takrat je dobro, če smo nekje blizu čebel, da ugotovimo, koliko čebel je izletelo in najdemo panje, ki kažejo kakšne nepravilnosti. Priporočam, da panje, iz katerih čebele izletavajo preveč in predolgo zvečer, na hitro odpremo in ugotovimo, ali je družina morda brez matice (šumenje čebel) ali pa je samo tako močna, da potrebuje nekaj več izletavanja. Panje, v katerih so čebele odmrle in ki jih druge čebele ropajo, pustimo pri miru do večera, tedaj pa jih izpraznimo in zapremo. V tem mesecu je, posebej v toplejših delih Slovenije, še mogoč zimski rop (lahko bi rekli tudi kraja medu). Ta preneha takoj, ko se pojavi prvo spomladansko cvetje. Ob tem izletu lahko pregledamo izolacijo panja. Če so vrata mokra, jih odpremo, da se panj presuši. Pri mojih panjih, ki so brez vrat, se pena suši sproti in je morebiti mokra samo z zunanje strani, kot je tudi prav. Točka kondenzacije vodne pare je nekje sredi pene in čebele se tako počutijo dobro. Če sumimo, da smo družine premalo nakrmili, lahko na hitro pregledamo nekaj družin (najbolje tiste, ki so označene kot zelo dobre ali zelo slabe – vsakih nekaj) in ugotovimo stanje zalog hrane. Za spomladanski razvoj je odločilno, da imajo čebele veliko zalogo hrane, zato je sam priporočam vsaj 10 kg. Glede na to, ali je zaloge dovolj ali ne, se bomo odločali o marčnih ukrepih v družinah. Če je zaloga v panjih zadostna, potem takrat skoraj ne bo dela, če ni, pa lahko marca še marsikaj popravimo. Problem zaloge je v tem, da družine tudi z manjšo zalogo preživijo pomlad in se kar lepo razvijejo, a kljub temu slabše, kot bi se ob večji zalogi. Dejstvo je, kakor so nas učili že stari čebelarji, da za en sat zalege potrebujemo en sat medu. Če tega medu ni, potem tudi tega sata zalege ni. Čebele dobijo nekaj hrane v naravi, zato je zalege vedno več, kot je bilo prej v panju medu. Ob neugodnih letih pa se pomanjkanje zalog hrane občutno pozna. Februarja nisem najbolj zadovoljen, če se v panju že pojavi zalega. Po mojih izkušnjah je bolje, da začne matica intenzivneje zalegati nekoliko pozneje, kot da začne zalegati prej, saj tako zgodnjo zalego lahko uniči močnejša zapoznela ohladitev. Na nekem predavanju je bilo rečeno, da čebele za oskrbo prve zalege potrebujejo maščobne zaloge (ki so jih pridobile jeseni). Če je torej vse v redu in čebele vzredijo zalego tako, da se ta izleže, potem te čebele gojijo druge čebele. Če pa so čebele prisiljene zalego izpiti, imajo potem velike težave pri vzreji nove zalege. To gre veliko bolj počasi – pravzaprav moramo počakati, da se izleže prva zalega, vendar jo je malo. Rezultat je, da imamo maja, ko bi potrebovali pašne čebele, samo veliko zalege, čebel, ki bi nosile med, pa tako rekoč ni. V tem mesecu je dobro, če se odločimo, kako bomo razvijali družine. Obstajata dva načina spomladanskega razvoja. Pri prvem, ki je pri nas najpogostejši, pustimo čebele lepo pri miru, tako da se razvijejo, kolikor pač se oziroma kolikor jim to omogoča narava (toplota zraka in dotok hrane, predvsem cvetnega prahu). Slabost tega načina je, da so prve paše namenjene čebelam kot razvojne paše. Prednost tega načina čebelarjenja je, da čebele rojijo pozneje in da z njimi skoraj ni dela. Žal pa tak razvoj lahko pomeni, da izgubimo eno točenje, in če je to po naključju edino točenje v sezoni, potem izgubimo tudi ves pridelek medu v letu. Druga možnost, ki jo imamo, pa je, da ugotovimo, kdaj se po navadi začne prva izdatnejša paša, glede na to pa toliko prej začnemo spodbujati zaleganje. Če hočemo izrabiti prvo pašo okoli 1. maja, je nujno, da začnemo matice spodbujati k zaleganju že prvega marca. V tem primeru je dela neprimerno več, vendar se po mojem izplača. Ker je to samoumevno, se bom v navodilih osredotočil predvsem na to, kako spodbujamo čebele, da se kar najhitreje in kar najbolje razvijejo. Veliko starejših čebelarjev je prepričanih, da čebeljih družin ne smemo vznemirjati pred 19. marcem. Res je, da je do tega datuma še velika nevarnost ohladitev in s tem poškodovanja zalege. Vendar se to zgodi le redkokdaj in v tem primeru pač nismo imeli sreče. Zgodaj izležene čebele so jamstvo za dober spomladanski razvoj. Po nekaterih podatkih imajo spomladanske čebele 4-krat večjo moč krmljenja čebelje zalege kot jesenske. Z ustreznimi ukrepi pa je mogoče odmrtje zalege tudi preprečiti. Podrobnejša navodila bom opisal pozneje. Včasih slišim tudi pripombo, češ »kaj boš delal, saj je vreme premrzlo«. Za delo je morda res, za čebele pa ni. V gnezdu morajo čebele narediti vse, kar je potrebno, da bodo pravočasno dovolj močne, temu cilju pa sledijo nagonsko. Problemom prehlajene zalege se v veliki meri izognemo tako, da družino uredimo v 2–3 minutah, namesto da bi jo »pregledovali« 15 minut. V tem času se družina samo malenkostno ohladi, za tako hiter poseg pa moramo dovolj poznati družino in narediti samo nujno. Več o tem prihodnji mesec. V tem mesecu moramo predvsem pripraviti osnovna sredstva za sezono. Če bomo širili čebelarstvo, moramo pripraviti panje in čebelnjak. Prejšnji mesec se zaradi prostorskih omejitev nisem spuščal v izdelavo panjev. Kot sem že omenil, sem začel čebelariti s standardnimi 10-satnimi AŽ-panji. Sčasoma sem ugotovil, da so nekoliko premajhni. Zato sem začel čebelariti z 11-satnimi panji, pri katerih dodam še tri sate počez. Prednost teh panjev je v tem, da se zaradi večje prostornine rojilni nagon pojavi kakih 14 dni pozneje, tako da imam manj dela s preprečevanjem rojenja. Druga prednost pa je v tem, da čebele za vsak sat medu potrebujejo približno štiri sate za skladiščenje medičine oz. nektarja. To je zelo pomembno za hitre cvetlične paše (kot je akacijeva). Če čebele teh površin nimajo, prinesejo zjutraj nekaj medičine in z njo napolnijo celice, ki so na voljo, potem pa začnejo iz medu ventilirati vodo, namesto da bi prinašale novo medičino. V tem je razlog, da v AŽ-panju na akacijevi paši nikoli nimamo tolikšnih dnevnih donosov kot v nakladnih panjih, poleg tega pa se začnejo dnevni donosi po treh dneh paše zmanjševati. Zato menim, da je večji panj boljši. Nekaj besed naj namenim še oskrbi teh panjev. Po mojem je zmotno prepričanje čebelarjev, da potrebujemo pri čebelarjenju z večjimi panji v njih več zalege, zato je pri normalno močnih družinah povsem nepotrebno čebelarjenje z dvema maticama. Pri slabih družinah zadostuje, če jih spomladi okrepimo s kakim satom zalege. Bistvo čebelarjenja v velikih panjih je v tem, da ima družina veliko več odlagalnih površin za med. Ker morajo biti panji poceni, sem začel iz iverala izdelovati tudi gospodarske panje. Ker so to vedno veliki panji in nerodni za prenašanje, jih izdelujem kot »omare« za čebele. Delam jih v kosih po 6 ali 9 panjev skupaj. To je odvisno predvsem od prostora, ki ga imam na voljo za postavitev panjev. V takih panjih se družine bolje razvijajo, ker se med seboj grejejo. Združevanje družin je onemogočeno s tehnologijo izdelave panjev. Material za tak panj stane približno 5000 SIT. Izdelava je preprosta, saj potrebujemo samo vrtalni stroj in izvijač, delo pa si zelo olajšamo, če imamo nadrezkar. Vsak čebelar si lahko z nekaj iznajdljivosti take omare naredi sam. Točen postopek izdelave je objavljen na spletni strani ČZS, katere naslov je: www.cebelarska-zveza-slo.si. Med izdelovanjem lahko na istem naslovu dobite tudi dodatne informacije preko klepeta ali moje elektronske pošte. Pripraviti moramo tudi satnice in satnike. Zelo dobro je, če lahko vsako leto kupimo nove, vendar je to velik strošek. Zato verjetno vsak čebelar uporablja tudi stare satnike. Po mojem trdnem prepričanju ne bi smel noben čebelar dati nobenega satnika še enkrat v panj, če ga ni prej razkužil. Problem so čebelje bolezni, predvsem huda gniloba čebelje zalege. Trosi v panju se zadržijo »skoraj neskončno dolgo« (tudi do 30 let). In ker se lahko akumulirajo, jih je nujno odstranjevati vedno, kadar je to mogoče. Ena od možnosti je tudi zamenjava satja v satnikih. Sam razkužujem satnike v velikem sodu, v katerem jih skuham v 3-odstotnem lugu. Lug zavrem in potem v vrelo raztopino potopim satnike v paketih po 11. Za to imam posebno pripravo (glej sliko), s katero jih primem za končno letvico, tako da jih lahko v paketu dajem v lug in držim potopljene v njem. Vročina stopi ves vosek, lug pa povzroči umiljenje voska. V literaturi se pojavljajo različni podatki o tem, koliko časa naj bi izvajali ta postopek (za panje pravijo 20 minut), verjetno pa je ustrezen tudi krajši čas. Dejstvo je, da se voda zelo lepo razlije po satnikih in da se vosek hitro povsem stopi. Pri večjih panjih z vogali pa postopek traja dalj časa, saj se morajo dovolj segreti vsi vogali. V posodi z lugom se nabirajo pene, ki so pravzaprav milo. Odstranim jih z mrežico, in to ko so satniki še v lugu, tako da dobim povsem čiste satnike, pripravljene za uporabo. Potem vzamem satnike iz luga in jih sperem s hladno čisto vodo. Po razkužitvi je treba paziti, da se satniki dobro posušijo, saj v nasprotnem obstaja nevarnost, da zaradi vlage splesnijo (glej film na portalu ČZS). Satnike zbijamo z zračnim kladivom. Priredil sem si tudi stojalo, s katerim končne letvice zabijem v satnik. Tudi žičenje satnikov izvajam po svojem postopku. Ob delu sem ugotovil, da to poteka zelo počasi, če je žica dolga in navita na rolico. Zato jo navijem na dva žeblja ter odrežem na primerno dolžino, da lahko z njo zažičim en satnik. Zažičujem tako, da začnem na sredini in polovico žice vlečem v eno, drugo polovico pa v drugo stran. Tako vedno vlečem samo kak meter žice in delo gre zato hitreje od rok. Ob začetku mojega čebelarjenja sem slišal za več načinov žičenja. Predvsem je bilo treba sprejeti odločitev, ali naj uporabim vodoravno ali navpično žičenje. Nekateri so uporabljali celo kombinacijo obeh. V tistih časih je bila kombinacija mogoča, ker so satnice vtirali v žice s koleščki. Zdaj, ko vsi to delamo z elektriko, ta postopek ni več mogoč. Vodoravno žičenje mi ni všeč, ker so žice dolge in s tem manj močne, torej mi ostaja le še navpično. Začel sem s šestimi žicami. Vedno je bil problem, ker sem moral gornje in spodnje satne letvice vrtati z dvema različnima delitvama več svedrov. Zato sem prešel na žičenje s sedmimi žicami. Tako sta zdaj prva in zadnja žica povsem navpično, vse druge pa so za 1 cm postrani. Ker je žic neparno število, sta letvici lahko enaki, paziti je treba samo pri sestavljanju, da sta obrnjeni različno. S sedmimi žicami dosežemo tudi nekoliko večjo trdnost satov, to pa je dobro zlasti pri prevozih. V panjih so problem satnice. Dokler nimamo voska, jih moramo kupovati in se moramo zanesti na njihovo kakovost. Pri tem obstaja tveganje, da kupimo vosek, ki je zelo onesnažen z zdravili in s sredstvi za zatiranje varoe. Če imate možnost dobiti satnice iz voska, za katerega veste, od kod izvira, priporočam, da si priskrbite take satnice. Ko pa je naše čebelarstvo že nekoliko bolj ustaljeno, jih lahko izdelujemo tudi sami. Paziti moramo samo, da pred izdelavo satnic razkužimo ves vosek. To naredimo tako, da segrejemo polno posodo z voskom in ga raztopimo, ne da bi mu dodali vodo, v tekočino pa damo termometer. Vosek potem segrejemo na 124 oC in počakamo 20 minut. Tako uničimo spore hude gnilobe čebelje zalege. Seveda moramo paziti, da tako razkuženega voska po nesreči ne okužimo znova. Zato so vsi moji nerazkuženi kolači voska okrogli, razkuženi pa ovalni. Tako zamenjava ni mogoča. Seveda pa je nujno, da prostor pred razkuževanjem temeljito očistimo. Opis postopka izdelave satnic bi v tem članku zavzel preveč prostora. Številni čebelarji spodbujamo spomladanski razvoj družin s sladkornimi pogačami. Lahko jih sicer kupimo v trgovini, vendar hitro ugotovimo, da je pri večjih količinah to predrago. V tem mesecu imamo čas narediti sladkorne pogače, ki jih bomo v začetku marca dodali čebelam. Sam izdelujem pogače po spodnjem receptu: RECEPT ZA POGAČE V 60 l lonec dam 30 kg sladkorja in 12 l vode. Zavrem in dodam 4 dkg citronske kisline. Ko se tekočina preneha peniti, jo odstavim z ognja in dodam 15 kg pekovskega kvasa. Pri tem moramo paziti, da med tem opravilom zmesi ne segrevamo, saj obstaja velika nevarnost, da prekipi. Nato v stroju za mletje žita zmeljem sladkor. Vzamem 100 kg mletega sladkorja in polovico tekočine ter sestavine dobro zmešam. Za ta namen sam uporabljam mešalec za beton. Pri enem mešanju tako dobim približno 120 kg pogače. Če je tekočina nekoliko pregosta, lahko dodam nekaj vode. Po navadi zadostuje do 1 l vode, da je pogača primerno gosta. Čebelam dodajam pogače v satne pitalnike. Ti so zgoraj odprti in tako sladkorno maso, ki je podobna zidarski malti, samo zlijem v pitalnike. Najprej jih po vsej širini naložim na avtomobilsko prikolico, potem pa lonec in pogačo s samokolnico pripeljem do njih. Pogača lepo zdrsne vanje in vse skupaj na koncu z zidarsko žlico samo nekoliko poravnam in odpeljem k čebelam. Pitalniki so izdelani tako, da je za steno do vrha sata lesonit. V njem ni zgornje letvice. To, da imajo samo 8 mm veliko režo med pitanikom in stropom panja, čebel sploh ne moti pri odvzemu sladkorja. S tem pa hkrati preprečim, da bi pozneje v prazne pitalnike naredile satje (največkrat trotovsko). Za pitalnike uporabim spodaj letvico v velikosti 25 mm x 15 mm, za končni letvici pa v velikosti 25 mm x 20 mm. V sredini lesonita je ena letvica, velikosti 20 mm x 25 mm, nekoliko krajša, tako da pogača lahko teče pod njo po koritu. Lesonit je narejen tako, da je 10 mm krajši od dolžine sata, s tem pa se pitalnik ujame v razstojišča, tako da v panjih lahko zapremo okenca. V tak satni pitalnik gre 2,5 kg sladkorne pogače. Ta mesec nam bo torej kar veliko časa vzela priprava na čebelarsko sezono, prihodnji mesec pa bomo začeli intenzivno čebelariti. Marca se namreč že tako otopli, da lahko začnemo popravljati napake, ki smo jih naredili prejšnjo jesen. Po mojem je treba ob normalnem vremenu začeti čebelariti kar prvi dan marca, razen če okoli čebelnjaka še leži sneg, tako kot se je to zgodilo minuli dve leti.