Message

message
  • EU e-Privacy Directive

    This website uses cookies to manage authentication, navigation, and other functions. By using our website, you agree that we can place these types of cookies on your device.

    View e-Privacy Directive Documents

Januar

attention open in a new window PDFnatisniE-pošta

JANUAR
MSEČNI NASVET ZA JANUARNatisniE-pošta
Čebelarjeva mesečna opravila v AŽ-panju v januarju Boris Seražin December, mesec praznovanja, je mimo. Dan se je že začel daljšati in vsi skupaj smo polni načrtov in dobrih želja za prihajajoče leto. Zadnja leta je vreme vse bolj nepredvidljivo, vendar je glede paš pravzaprav tako kot vedno – dobre letine se izmenjujejo s slabimi. Vsem čebelarkam in čebelarjem želim, da bi bilo to leto eno boljših, da bi imeli zdrave čebele in da bi svoje pridelke z lahkoto prodali po najvišjih možnih cenah. Brez dvoma je pisanje mesečnih navodil in nasvetov izziv tudi zame. Skušal vam bom posredovati znanje, ki sem si ga doslej pridobil, tudi na podlagi lastnih napak. Moje pisanje bo usmerjeno v tehnologijo čebelarjenja z velikim številom družin in majhno porabo časa na enoto. Upam, da mi bo uspelo napisati za vsakogar nekaj. Kako mi bo uspelo, boste seveda ob koncu leta presodili sami. Najprej naj napišem nekaj besed o sebi in svojem čebelarstvu. Čebelariti sem začel leta 1978, ko sem kupil prve družine. Že drugo leto je bila paša na akaciji izjemna in obilno točenje mi je dalo zagon za širitev čebelarstva. Poklicno sem začel čebelariti leta 1983; tedaj sem kupil tudi prvi tovornjak ter začel čebele prevažati na pašo v Bosno in Hercegovino ter na Hrvaško. Do osamosvojitve Slovenije sem imel že tri tovornjake, predelane za prevoz čebel. Takrat sem čebelaril s 180 gospodarskimi družinami. Ker smo slovenski čebelarji z osamosvojitvijo izgubili vsa pasišča v drugih republikah, sem začel čebelariti samo v Sloveniji. Prevažati pa je bilo težko, saj nas je bilo takih čebelarjev kar precej. Za pogumno potezo sem se odločil leta 1993 ter kupil nov, boljši tovornjak za prevoz čebel, s tem pa sem v svojem čebelarstvu začel tudi nov razvojni cikel. V nekaj letih sem prenehal uporabljati vse tovornjake ter iz njihovih nadgradenj naredil zabojnike za prevoz čebel. Hkrati sem širil čebelarstvo in izdeloval vse več panjev za rezervne družine, tako da zdaj čebelarim s približno 480 gospodarskimi panji in s 350 rezervnimi družinami. Vseh panjev skupaj je približno 900. Za tak razvoj je bilo seveda potrebnega veliko učenja in preizkušanja. Učiti sem se začel že pred nakupom prvih družin. Pri sorodniku sem si sposodil knjigo Sodobno čebelarstvo I. in II. in jo celo zimo leta 1978 skrbno preučeval, tako da sem družine že prvo leto odlično oskrbel. Po mojem mnenju je Sodobno čebelarstvo še vedno najboljša knjiga o čebelarjenju v slovenskem jeziku, saj je tako najobsežnejša kot tudi najbolj podrobna, zato jo toplo priporočam vsem začetnikom in tudi drugim. Naslednja leta sem preizkušal najrazličnejše načine oskrbovanja čebel in se učil predvsem na svojih napakah. Mejnik pri mojem učenju je bilo leto 1997, ko je Čebelarska zveza Slovenije objavila razpis za izobraževanje za čebelarske mojstre. Prijavil sem se in skupaj še z nekaterimi čebelarji redno obiskoval tečaje, v okviru tega izobraževanja pa so organizatorji za nas pripravili tudi nekaj strokovnih ekskurzij. Predvsem na teh ekskurzijah sem ugotovil, da je za resno delo s čebelami moje znanje precej pomanjkljivo. Začel se je nov cikel učenja in investiranja, to pa mi je omogočilo, da zdaj lahko tako rekoč sam oskrbujem toliko družin. Pomoč potrebujem samo pri točenju medu. Morda v uvodu še nekaj besed o izbiri panjskega sistema. Čebelariti sem začel s standardnimi AŽ-panji. Ti so mi kar lepo služili. Naučil sem se, da smo iz njih točili med in da družine niso rojile. Prva leta sem čebelaril tako, kot piše v knjigah, to je, da sem družini, ki je postala »preveč« močna, odvzemal zalego in iz nje oblikoval rezervne družine. Žal je družina zato prav tedaj, ko bi potrebovala največ čebel za dobre donose, oslabela (seveda tudi ni rojila) in ni prinesla veliko medu. S časom sem ugotovili, da za doseganje velikih donosov iz gospodarskih družin nikoli ne smem odvzemati čebel ali zalege. Naučil sem se tudi, da niti močne družine, čeprav iz njih nisem ničesar odvzemal, niso pretirano rojile. Imel pa sem odločno preveč dela. Iskal sem druge možnosti. Preizkušal sem tudi LR-panje. Ta panj ima nekaj prednosti, vendar sem se raje odločil za povečanje AŽ-panjev na 11 satov z nekaj sati počez. LR-panj mi ni bil všeč predvsem zato, ker večino leta preživim v notranjskih gozdovih, kjer je tudi življenjski prostor medveda, in ker je dvigovanje naklad velik fizični napor. Opisani panj pa ima dovolj veliko prostornino (28 AŽ-satov je skoraj toliko kot LR-panj s tremi nakladami), da sem lahko zmanjšal delo pri preprečevanju rojenja. Po drugi strani ga je mogoče lepo zložiti v zabojnike kontejnerje in brez težav prevažati. Z daljšanjem dneva se povečuje količina dnevne svetlobe in na to se vsi odzivamo pozitivno. Lotimo se načrtov za novo sezono. Pri čebelah januarja ni posebnega dela, torej si lahko vzamemo čas za premislek, kako bomo čebelarili naprej. Ne glede na velikost in namen čebelarstva se oskrba čebel ne more prav veliko razlikovati. Čebele je vedno treba oskrbeti tako, da nam bodo v veselje in da bomo dobili primerno količino čebeljih pridelkov, to pa bomo dosegli le, če bodo optimalno oskrbljene. Če se ozrem v preteklost, je bilo nekdaj za uspešno čebelarjenje nujno imeti gospodarske družine in nekaj rezervnih družin (morda 10 odstotkov). Potem pa se je pojavila varoa in stvari so se zelo spremenile. V prejšnjih časih je bilo prezimovanje slabo, če si izgubil nekaj odstotkov družin (zaradi različnih vzrokov), zdaj lahko zgubiš vse. Tako sem sčasoma ugotovil, da je treba imeti skoraj še enkrat toliko rezervnih družin kot gospodarskih. Del družin potrebujemo za nadomestitev izgub, večji del pa za krepitev gospodarskih družin ob zamenjavi slabših matic pred prvo pašo. Če nam jih kaj ostane, jih lahko prodamo. V svojem čebelarstvu sem problem rezervnih družin rešil tako, da imam v polovici panjev samo rezervne družine. Oskrba teh družin je povsem drugačna od oskrbe gospodarskih družin. Več o tem bom opisal, ko bo ta tema aktualna. Vsak čebelar naj sam ugotovi, koliko rezervnih družin potrebuje, po mojem védenju pa jih večina čebelarjev nima dovolj. Panje za rezervne družine lahko naredimo ali kupimo do maja, ko jih bomo potrebovali. Vsekakor se moram ustaviti pri velikosti panjev. Po starih čebelarskih knjigah in po nasvetih izkušenih čebelarjev je bilo nekdaj pravilo, da za prezimovanje rezervnih družin povsem zadostujejo 5-satni AŽ-panji. To je sicer res, vendar sem ugotovil, da je s temi panji potem zelo veliko dela. Naj nekoliko podrobneje osvetlim ta problem. Če rezervne družine narejamo zgodaj (maja), potem je ta panj premajhen, da bi družina brez odvzemanja zalege v njem preživela celo leto. Torej jo moramo čez leto nekajkrat pregledati, poiskati matico in odvzeti sate z zalego, da gre družina primerna v zimo. Po prezimitvi se delo spomladi spet začne zelo zgodaj. Vendar se zdaj pojavi problem, kajti 5-satni panj je lahko poln že okoli 25. marca (ima 3–4 sate zalege, preostalo je med) in taka družina nima več kam širiti zalego. Ob ugodnih letih nam taka družina, če ne odvzemamo zalege, lahko izroji že sredi aprila. Zato bi jo morali preseliti v večji panj. Te sicer imamo, a kaj, ko so preveliki. Če jih damo v normalne AŽ-panje, se taka majhna družina v njih dobesedno izgubi, zato kakih 14 dni tudi ne napreduje. In tako se ob prvi paši zgodi, da družina še ni pripravljena nanjo in se šele tedaj dokončno razvije, namesto da bi že prvič izdatno točili. Zaradi tega sem panje povečeval sam. Izkazalo se je, da so 7-satni res nekoliko boljši, kljub temu pa se je na koncu pojavil isti problem, le da šele 5.–10. aprila. Tako sem po več preizkusih začel za rezervne družine uporabljati 9-satne panje. Ti so dovolj veliki, da družine v njih odlično napredujejo do prvega maja, ko je dovolj toplo, da jih brez težav premestimo v gospodarske panje. Po mojem mnenju so dovolj veliki za normalno delo z njimi (to lahko razumete tudi kot »z njimi skoraj ni dela«). Ozreti se moramo tudi na ekonomiko čebelarjenja. Dejstvo je, da so naši panji zelo zapleteni, zato zahtevajo za izdelavo veliko dela. Posledica tega je, da so dragi. Z leti sem ugotovil, da jih je mogoče izdelati tudi ceneje. Panje sem začel izdelovati iz iverala in tako stane material za 9-satni panj 2000 SIT. Res je, da svojega dela pri tem ne računam, kljub temu pa je cena ugodna. Čebel ta material preverjeno (20 let) ne moti preveč, saj se v takih panjih prav dobro počutijo. Panji so prilagojeni za enostavno oskrbo in nimajo prav nobenega dela preveč. Navodila za izdelavo takih panjev lahko dobite na internetni strani ČZS. Ker so panji tako poceni, jih je v čebelarstvu lahko veliko več. Zdajšnja oblika mojih panjev je prilagojena za hitro delo. Panj lahko v nekaj minutah odstranimo iz čebelnjaka in ga prepeljemo v drug čebelnjak, tam pa ga samo vstavimo v standardni AŽ-panj. Lahko pa ga tudi hitro preselimo v drug panj. Točen postopek bom opisal v navodilih za april. V tem času se moramo vsaj večji čebelarji odločiti, koliko stojišč bomo potrebovali. Največji problem pri tem je vračanje čebel v prejšnje panje. Po mojem da bi moral vsak čebelar vsaj začasno imeti najmanj dve stojišči, in to na zračni razdalji vsaj 6 km. Najbolje je imeti dva čebelnjaka, v katerih imamo rezervne in gospodarske družine. Sam jih nimam ločenih. Najprej enkrat točim pri gospodarskih družinah in takoj po točenju iz njih naredim rezervne družine. Razmerje je približno en gospodarski panj : štirje rezervni panji. Tako lahko po kostanjevi paši iz vsake družine naredim še štiri nove, in sicer tako, da v enem čebelnjaku jemljem in vozim v drugega, potem pa iz tega nazaj v prvega. Ker pri tem ni vračanja čebel, tudi ni potrebno nikakršno prepričevanje čebel, da bi ostale v novem panju. Delo poteka hitro in učinkovito. Za oskrbo vseh rezervnih družin potrebujem nekaj delovnih dni na leto. V to seveda ni vštet spomladanski čas, ko rezervne družine premeščam v gospodarske panje. Po mojem mora biti čebelnjak preprost (poceni) in brez vsake navlake. To je sicer težavneje pri ljubiteljskem čebelarstvu, saj je tak čebelnjak po navadi tudi čebelarjeva hišica za prosti čas oz. njegov vikend. Toda pri čebelarstvu kot dopolnilni dejavnosti in pri poklicnem čebelarstvu je to skoraj nujno. Čebelnjake moramo prilagoditi tako, da v njih lahko delamo hitro, da čebele nimajo vstopa vanje in da jih zelo hitro zapuščajo. Sam sem privrženec svetlobe od zgoraj. V preteklosti sem imel na tovornjakih svetlobo od strani, tako da sem imel pri točenju vedno težave, ker so v notranjost letale čebele. Pozneje sem prav zaradi tega na zabojnikih naredil okna na strehi. In od takrat je točenje v njih prav preprosto. Zdaj je čas, da naredimo okna po našem okusu. Reža na strehi mora biti brez temnega roba (okvirja okna), zato da čebele, ko zapustijo zabojnik, ne morejo ugotoviti, od kod so zletele. Tako okno pravzaprav deluje kot begalnica. Zdaj je tudi čas, da preverimo, kako kakovostno je naše stojišče. Ta mesec so pogoste megle, pa tudi slabo vreme. Če je naš čebelnjak vedno zavit v meglo, če stoji v kaki kotanji ali v senci, bi bilo dobro, da premislimo o preselitvi na drugo, bolj odprto lokacijo. To je po mojem mnenju nujno tudi za preprečevanje noseme. Kaj pa tam, kjer je burja, bodo rekli nekateri. To še posebej velja zanje. Dejstvo je, da takrat, kadar piha burja, velikokrat sije sonce. In če so čebele v zavetrni legi, potem takrat izletavajo. Burja pa je mrzel veter, ki piha samo nekaj metrov nad tlemi in odnaša čebele. Če čebelnjak stoji na odprtem, potem čebele zaradi mraza ostanejo v panjih, zato jih burja ne more odnašati, pa še težav z nosemo ni. Čebele tako preverjeno bolje prezimujejo. Pri čebelah zdaj ni posebnega dela, saj smo jih zazimili že pred meseci, tako da so lepo na toplem. Morda nastavimo kako past proti mišim, podganam, polhom … Občasno preverimo, ali nam ni kakšen vandal povzročil kaj škode. Čebele na mrazu zdržijo nekaj dni brez panja, vprašanje pa je, kako bi tako preživele celo zimo. Če nam slučajno kdo poškoduje panje, čebele pač preselimo v nove in jim zaupamo, da bo vse v redu. Če pri tej operaciji ne poškodujemo matice, je velika tudi verjetnost ugodnega izida. V tem času naj bi bila žrela panjev odprta, da iz njih lahko izhaja vlaga, zadaj pa naj bi bil vrh panja čim bolje zadelan. Pomembno je, da zrak težko prodira skozi izolacijo. Če je ob robu izolacije majhna reža (dovolj je, če je široka 0,5 mm), je tako, kot da panj sploh ne bi bil zadelan. Problem je v tem, da omogočimo kroženje zraka in s tem tudi ohlajanje. Po drugi strani pa je izolacija pod čebeljo družino lahko škodljiva, ker zadržuje vlago in povzroča plesnenje satov. Zato sem sam pri vseh novih panjih uvedel zapiranje panjev samo s penasto gobo. Vrat sploh nimam več. Dodaten razlog je tudi v tem, da iveral ne vpija vlage in da panj vendarle potrebuje nekaj izmenjave zraka, ki tako poteka skozi penasto gobo. Za zadnje zamudnike je še čas, da opravijo zimsko zatiranje varoe. Po mojem je zimsko zatiranje nujno, če nočemo, da bi nam ta škodljivec čez leto povzročal preveč težav. Zatiranje je nujno zato, ker čebele samo v zimskem obdobju nimajo zalege, zato so sredstva zdaj izjemno učinkovita. Če tega ne bomo storili, bomo imeli celo čebelarsko sezono težave z varoo, in če pri zatiranju tega zajedavca ne bomo uspešni, bomo v jeseni ostali brez čebel. Nekateri navajajo, da čebelam zelo škodi, če jih pozimi motimo. Po mojih izkušnjah jih lahko brez vsakega strahu enkrat ali dvakrat na zimo odpremo in uredimo, kar je potrebno. Za zatiranje izberemo dan, ko so temperature nad ničlo. Zelo pomembno je tudi tole opozorilo! Lahko se zgodi, da je družina v drugem delu panja kot zaloga hrane. Taka družina lahko pri polni skledi odmre od lakote. Če bomo v tem času opravili zimsko zatiranje varoj, lahko hkrati tudi preverimo, kje sedi družina, in izvedemo reševalne ukrepe, če so ti potrebni Ugotovimo, ali je družina spredaj in na spodnjem delu satja. Taka družina ima še vso zalogo za gnezdom in nad njim, z njo pa je vse v najlepšem redu. Če pa je družina zadaj na okencu ali stisnjena ob eno ali drugo stransko steno, potem je velika verjetnost, da je družina na satih, na katerih ni veliko zaloge. V tem primeru je postopek hiter in preprost. Ob gnezdu, kjer ni čebel, odstranimo sate. Gnezdo razširimo tako, da med vsak sat s čebelami dodamo poln sat z medom, tako da imajo čebele med tako rekoč v gnezdu. Res je, da zato postane gnezdo bolj ovalno, vendar imajo čebele dovolj hrane. Hkrati s tem dosežemo tudi, da ima matica ob spomladanskem razvoju dovolj prostora za zaleganje. Ta postopek vsako leto izvajam pri nekaj čebeljih družinah večjem številu čebeljih družin. Zdaj je tudi čas za izpopolnjevanje našega znanja. Stari čebelarji lahko zamahnejo z roko, češ, »saj že vse znam«, in to mogoče tudi drži. Vendar pa na vsakem predavanju slišimo kaj novega in zanimivega in več kot vemo, manj napak bomo delali, naše čebelarjenje pa bo uspešnejše. Za hitro obveščanje je ČZS prenovila svojo internetno stran, na kateri lahko pridobimo dodatne informacije. Naslov je www.cebelarska-zveza-slo.si. Stran je razdeljena na več delov. Tako so na prvi strani med drugim tudi zadnje novosti in pomembna obvestila. Za razprave je na voljo Čebelarski forum, v okviru katerega lahko izkušenejšim čebelarjem postavljate vprašanja in hitro dobite odgovore. Poleg tega je po mojem zelo zanimiv del s preprostim naslovom »Klepet«, v okviru katerega ob večerih potekajo zanimivi pogovori, včasih zgolj o čebelarskih temah, drugič tudi o čem drugem – a še vedno o čebelarjenju. Na tej strani imate tudi možnost, da pod mojim člankom napišete svoj komentar o njegovi vsebini (pa tudi o drugih besedilih, pri katerih je to omogočeno). Na ta način lahko sodelujete pri oblikovanju vsebin na portalu in pomagate, da bi bil še boljši. Vabljeni.